Nedelo izbira: Posolanka iz prekmurske sklede

Sklejca je lepo ime! Ker takoj pove bistveno: prekmurske jedi v hotelu Diana. In to je pomembno, saj ni lahko hotelskim restavracijam v podeželskih mestih, kjer je premalo dobrojedskih turistov in preveč hitrojedskih domačinov. Zato pa je Sklejca nekje vmes, med degustacijskimi panonskimi zakladi in vsakodnevnimi bistro picami.

Z ambiciozno direktorico in nado-bud­nim chefom (radovedni gostje lahko na hodniku do restavracije preštejejo kar enajst diplom in priznanj mlademu kuharju) tako murskosoboška Skleda spodbudi razmislek o rezervaciji kulinaričnega doživetja s prekmurskih žitnih polj.

Diana po panonsko

Če izbereš pravi trenutek, če je v kuhinji chef, če naročiš degustacijski meni, če je že nova pošiljka vin v hladilni vitrini, če je dobra družba znotraj in sonce zunaj ..., potem so v Sklejci na krožnikih zanimive jedi: karpačo divjega prašiča na marinirani proseni kaši, pokap(lj)ani z bučnim oljem; mlečno-mesna juha s skuto; dušena srna v brinovi omaki ob skutnem štruklju s sončničnimi semeni in zelenjavo; Dianina sladka rezinica presenečenja po panonsko.

Tudi če si iz Murske Sobote in delaš kje blizu, so v Sklejci vsak dan dve juhi na samopostrežni način, tri malice, sezonski solatni bife in sveži kruh, po principu Sklejcine »domače, okusne, izboljšane, zdrave ...« prehrane in vsake desete malice v tekočem mesecu gratis. Res, največja odlika Sklejce je ta: če si le lačen, res ni drago: že dolgo ni bil račun dveh krepkih jedcev tako nizek.

A če nisi le krepek, temveč tudi zahteven jedec, potem je v Sklejci drugače. Za radijska poročila ti, na primer, rečejo: »Moramo imeti le to postajo!« in o kruhu, ki je trgovski, odvrnejo: »Je pa res svež!« Tudi po vinski vitrini je bilo zabavno brskati za steklenicami, ki so tam že dolga leta ...

Seveda jim ni lahko. Časi so tak­šni, da mora imeti še vece varnostno kodo s kar šestimi številkami. In v aluminijasto arhitekturo ambienta z okroglim šankom na sredini in jutranjo buffet postavitvijo miz ob steni (ni ravno prijetno, ko ti med kosilom za vratom začnejo zlagati večerne vilice in žlice) je bilo treba na svetlečo se talno keramiko postaviti brezovo ikebano, osvetljeno z makovimi lestenci. Toda na vrtu so igrala, in če vas pride več, vam odprejo še intimo zimskega vrta.

Sladka prekmurska pica

Skratka, da ima takšna restavracija sredi mesta testenine, pice, solate, malice, je logično in prav, da ima tudi »domače jedi po receptih naših babic«, pa celo pohvalno. Že seznam juh: bučna, mlečna ajdova, grbanjeva (gobova), pretepena s pajanim kruhom, slivova z ajdovimi vlivanci in, seveda, bograč. A zakaj je potem narezek Sklejca iz pršuta in suhe salame? Oziroma: zakaj so pršut namesto tünke dali tudi v domači narezek, ki so ga okisali kupljeni vloženi šampinjoni in srebrne čebulice, v družbi solatne ajdove kaše, kolobarjev paprike in peteršilja? Omenjam le zato, ker je ostalo toliko pršuta, da sva si ga pustila zaviti. Presenečenje (doma) pri odvijanju je bilo veliko: v foliji sta bila sir in salama od zajtrka ... A da ne bo le zamera, naj se še ve, da sta prek­murska šunka in rolanca (budjola) dovolj nasitili za nadaljevanje.

Bučna juha se je izkazala za bučkino, a bila je barvno oranžna, v lončeni skledi in z obiljem smetane, kar jo je, če ne drugače, delalo prekmursko. Še večja posebnost je v Sklejci slivova juha, ki barvno sicer ni za gledati, a je z ajdovimi vlivanci in suhimi slivami, ki delujejo gobje, vsekakor lahko eden od razlogov izleta v središče Murske Sobote, še posebno ko rahlo sladkast okus popopraš. Le še glede dizajna bo treba nekaj narediti.

Čeprav; najboljše od zgodnjejesenskega obiska v Sklejci bi bila najbrž ajdova zlevanka z ocvirki in bučnim oljem. A žal je natakar nanjo pozabil ... Ko je to izvedel, pa je bilo meso že pečeno.

Prekmurska bržola, goveja, v paprični omaki, s šampinjoni in klobaso, je že stara Dianina jed, ki se je spominjamo še iz Časarjevih časov. A zdaj so časi drugačni, in če klobasi še vedno uspe narediti krožnik drugačen in zanimiv, bi druge sestavine potrebovale več pozornosti. Meso bi moralo biti bolj sočno, šampinjoni ne iz slanice, paradižnik ne zvit v rozeto. Ali pa bi le krožnik morali zamenjati?! Nasploh, Sklejca je v am­bientu, ki bi potreboval osvežitve, sicer restavracija, a v ponudbi bolj bistro, celo gostilna. Preprost (in bel) krožnik, toda ne mrzel, temveč ogret, bi dal čisto drugačen okus; tudi gorčičnim zvitkom s (spet) paprično omako (madžarski vpliv, vendar ne pekoč), pa še dÖdolom, v klasični čebulno-smetanovi izvedbi in lončeni skledi, bi bilo bolj domače.

Želim, namreč, reči, da ni potrebno tako veliko. Več prisotnosti chefa in manj površnosti, manj pogrevanja prekmurske gibanice in več navdušenja za posolanko ... Slednja je edina res prepoznavna jed v Sklejci, ki želi biti hkrati prekmurska gostilna in mladostna picerija. Tako kot posolanka - pica in sirova gibanica v enem! Toda, lepo prosim in spet, ne na štirioglatem porcelanskem krožniku z rumenim robom in rjavo črto, ampak v rokah in na ulici. Če bi bil Diana, bi iz posolanke naredil street food franšizo. Sladka pica je navsezadnje inovacija!

Zakaj obiskati?

Z direktorico Olgo Belec smo si po obisku malo dopisovali. »Zelo me skrbi, če se nismo dobro odrezali, saj se res zelo trudim doseči pravo raven. Res je, da je težko učiti ljudi novih prijemov in drugačne miselnosti, vendar se počasi premika. Tudi jedilni list je v prenovi. S Štefanom Srako ga spreminjava glede na lokalno pripad­nost, sezonskost, kulinarične trende in seveda povpraševanje. Nared bo v decembru, skupaj z novo vinsko karto.« Malo, torej, še počakajte.

www.rad-dobrojem.si

Prihodnjič: Gostilna Križman, Repentabor, Italija