Tiskane izdaje
Preprosto je dvigniti telefonsko slušalko in naročiti mlado rdečo špinačo iz nizozemske tople grede. Težko pa je vzeti nož iz predala in košaro iz shrambe ter odkorakati na domači vrt po šest, sedem ali še več vrst mladih solatk, otresti vlažno prst in majhnega polža, jih oplakniti pod hladno vodo in preliti z gostim bučnim oljem. Očitno, saj je prvih vse polno, slednjih pa tako (pre)malo.
Recepti babice Fanike
Lešnik ponudi najprej tri svoje namaze, čemaževega, ocvirkovega in mesnega, da gre lahko kuhar medtem na »težko pot«. Potem pa k solatnemu vitaminskemu miksu, ki je bil prejšnji teden drugačen, kot bo prihodnji, na opečeni kruh namaže še malo domačega zeliščnega pesta - s tistega konca vrta, kjer se ob nedeljah, ko gredo starši k Lešniku na kitajsko samomasažo, otroci igrajo na mini golfu -, in da vse še bolj tekne, zraven opeče in nakocka košaško kranjsko klobaso. Saj se ti zazdi, da si nekje drugje ... Na deželi, kajne!
A vseeno, da vas ne zavede - Lešnik ni gostilna, v katero bi šli na svinjsko pečenko in ocvrtega piščanca. Ker ima natakar sredi zimskega vrta z okroglimi robovi, temnjenimi stekli in svetlečim se stropom, pred kaminom, ki ga grejejo diode, črne hlače, belo srajco in metuljčka. In, seveda, ker je namesto pečenke pečena majhna jagnječja krača, namesto perutničk pa so ocvrti žabji kraki.
Ko so pri Lešniku v mariborskem Tednu restavracij v meni za 12 evrov uvrstili to krač(k)o, je morala chefinja Zdenka že po prvem dnevu po novo pošiljko v Škofjo Loko, saj so jih samo tajski EPK-turisti na mah oglodali petdeset. Kar zadeva žabje krake, pa jih pri Lešniku ne glodate, temveč srebate ..., saj so za »zakuho« zeliščni kapučino juhi z že znanega vrta.
Da gre za zmes domače in mestne gostilne, je kriva lokacija - Lešnik je pač iz Brezja, ki je za Mariborčane bližje Dupleku kot pa Europarku. A to je prednost, saj je gostilna velika in je v njej dovolj prostora, da se v enem dnevu zvrstijo poroka in sedmina, šolska in okrogla obletnica, seminar in poslovno kosilo, malica in turistični meni, večerja na skrivaj in mehurčki po savni. Recepti babice Fanike so, namreč, zakon, in kar je iz njenih bukev in zapiskov, je pri Lešniku res dobro. V to kategorijo starih receptov in novih krožnikov sodi predvsem vse, kar Lešnikovi gnetejo, valjajo in vzhajajo. Domači kruh, ajdov z orehi, krompirjev in polnozrnat, je zato nevaren za stas, glede testenin pa nama je bilo res žal, da so naju (pre)poznali. Za »sem dala manjše porcije, ker bosta več hodov« sva bila na koncu sicer hvaležna, a vmes sva čemaževe njoke z zajčkovim filejem in peteršiljevim oljem skrbno preštela, preden sva si jih razdelila. To nekaj pove, kajne; da je bil file sicer predolgo v ponvi, a so se zato njoki še lepše topili. Kot pehtranovi štruklji, ki so imeli okus po potici in vonj po vrtu, zvaljani tanko, zviti pa gosto in tesno.
Trideset let šarlote
Krožniki so veliki, neklasičnih oblik in brez uniformnih okraskov. Ob jagodni juhi, ki jo začinjajo opraženi mandljevi kosmiči, postreženi v rexu s kvačkanim podstavkom, je le domača jagoda, ob štrukljih le vejica svežega pehtrana, ob mlincih pa le žajbljev list. Saj so to jedi, ki jih imajo tudi drugi, toda Lešnikovo parkirišče je večje, fasada lepša, okolje pa bolj urejeno. Zato na krožnik ni treba nič več dodati; mlinci so popečeni, da niso sprijeti, črne trobente s filejem divjega prašiča pa so v omaki, ki se ne razliva, temveč objema.
Brez visoke matematike in še višje kuhinje, zato pa skrbno in z občutkom, za vsak dan in za vse priložnosti. Jedi, ki so lepo postavljene na krožnik, in okusi, ki so všečni. Ne ponujajo nič več od klasike, toda nič na klasičen način. Smetanovih omak je preveč, zato ker gre tako najhitreje, mesni kosi so le najboljši, zato ker jedilni list hoče ugajati, in v solati je balzamični kis, zato ker tako hoče večina. Toda naj bodo šparglji v sezamu ali piščančje prsi v bučnicah, vedno je zraven sveže in hrustljavo pečen krompir, naj bo dunajski zrezek ali pohorska omleta, vedno bo prvi originalen (telečji), druga pa pristna (sproti spečena). Zaradi tega ima šarlota, ki je kje tudi boljša, že trideset let tradicije (gostilna Lešnik pa 80), grmada je z Gorenjskega našla pot tudi na Štajersko, sladoleda, sicer bi bila lahko manj sladka, pa sta le hišni (jurkin!) in domači.
Zakaj obiskati?
Opoldne je lahko kosilo, popoldne vitalna kopel, zvečer sladki spanec. In kar napišejo, je res: »Naš vrt je naša zakladnica. Na njem raste več kot trideset vrst sezonske zelenjave in sadja. Ročno in skrbno ga obdelujemo tako, da je z nami zadovoljna tudi narava. Kruh zamesimo vsako jutro. Testenin ne kupujemo. Sladoled in vse sladice pripravljamo v naši slaščičarni.«
