Nedelo izbira: Restavracija 1906, hotel Triglav, Bled    

Za kosilo je njihov ves Bled, z bližnjo in daljno okolico, za večerjo pa se skupaj sladkajo z najlepšim pogledom na Blejsko jezero. Spodaj so čolni in Zaka, naprej je Otok, za njim je jezero s svojimi vilami, velikimi in majhnimi, starimi in novimi, odprtimi in zaprtimi.

A ni samo zaradi tega pogleda jedilnica restavracije, ki se spominja, kako se je s tursko železnico turizem tega leta pripeljal na Bled – in izstopil prav čez cesto zdajšnje vile Triglav –, nekaj posebnega. Prav to, kako se za večerjo zberejo vselej skoraj pol na pol, hotelski in zunanji gostje, naredi restavracijo 1906 posebno. Ne zberejo se v veliki in glasni družbi, temveč s svečo in nežnim pogledom nasproti, ne z naglico in telefonom, temveč s pršutovo terino v pozdravu in z mehurčki na novi terasi zgoraj nad jezerom. Že vedo, zakaj.

Tak status restavracije za lepe priložnosti, ki trajajo ves vikend ali le en večer, si je treba izboriti. Butičnemu hotelu v zeleni vili nad jezerom, z velnesom, vinoteko in dušo, je to uspelo s kulinariko Uroša Štefelina, ki pa je svojih pet sončkov odnesel s seboj v vilo Podvin. Toda čeprav so izgubili blagovno znamko, zatem pa še dva chefa, je Restavracija 1906 še vedno najboljša na Bledu!

Barvitost zelenjave

K drobnim kockam pršuta sta dve olji, oljčno Dujčevo in bučno Bučko, in eno vino. »Gjerkešev polsuhi sivi pinot, ker gre k jedem, ki so sicer za rdeče vino, a nato nadaljuješ z belim …« potrdi tretjo stopnjo vinski svetovalec.

Grahova juha z jakobovo pokrovačo in jogurtom ni le atraktivna, ko sveže pisano podlago mikrozelenja natakar iz omačnice v tankem curku prelije z žametno-kremno sladkostjo mladega graha, ki jo zeliščno začinja meta. Pokrovača je zapečena hrustljavo zunaj, morsko nedolžno znotraj, s čisto in svežo obarvanostjo.

Večerni meni začenjata zlatovčica v čebulni marinadi in toplo dim­ljena postrv: na modni kvazi talni keramiki se sveti spretno zlaganje sestavin, z ujemanjem barv in dopolnjevanjem tekstur. Nežni zvitki zlatovčice in prefinjeno odišavljene rezine dimljene postrvi, v družbi solat in zelenjave prave svežine in ugriza, se niso polepšali po naključju. Že dolgo večerja, pri kateri nismo bežali od mesa, ni bila tako zelenjavna! In čeprav je kuhar uporabil enako tehniko (soparjenje), noben naslednji krožnik ni bil dolgočasen. Hvalim zato, ker vem, kolikokrat je le lepo, pa brez rezultata.

Hišne testenine so bili ravioli, ki so šli natanko po tej poti. Upam, da bodo tudi za vas imeli vse cvetove, kalčke, krešo, vejico in šopke. Testenina dovršene oblike in pravilne konsistence, polnjena s špinačo in zbrincem, v družbi več nežne in mlade zelenjave, kot je slovenski šolar poje v vsem polletju. Bela ribja omaka se je lepo ujela, z okusom in peno, glede kraljevega raka pa je tudi po tem obisku neznanka le še večja. Zakaj so v deželi škampov v finih restavracijah postale tako priljubljene velike kozice, saj sta obe barvi enako rdečkasto lepi, le okus je nedvomno na škampovi strani, je pač za neko drugo debato.

Strežna uglašenost

Čeprav sta v 1906 oba pogleda zelo lepa, na jezero pod seboj in na krož­nik pred seboj, pa ne smemo biti krivični. Ni le hrana! Tako kot trije natakarji pod vodstvom Damirja Salkiča pogostijo petnajst Triglavovih miz, vsako v njenem jeziku, v prostorni jedilnici, ki se je zadnja leta vsako sezono še malo in v pravo smer polepšala, bi si želeli tudi drugod po vrhunskokulinarični Sloveniji. Če že/še niso prvi, so pa med prvimi tremi!

Telečji priželjc je imel le en problem: konkurenco. Ajdov krap, polnjen s tepko in proseno kašo, je bil prava gorenjsko-novoslovenska jed, iz najboljše Štefelinove šole (četudi sedanja blejska ekipa izhaja iz Jagodičeve čete), pastinakova krema je ob teksturi dodala še povezljivost dveh različnosti, zato je priželjc, v bogato polni omaki, ostal kar malo zardel. Omenjam le zato, ker je presežek mojstrstva prav v osredotočenosti na bistveno; ne bi se preglasno pritoževal, saj pomivalka pri nobenem krožniku ni imela pretirano dela.

Zato zdaj že veste, da je bila jezerska postrv zunaj na hrsk in znotraj sočno mehka in da so bili ocvrti česnovi kroketi presenečenje tihožitja, ki so ga tudi oči požirale. Po pastinakovi pa še krema peteršiljeve korenine (to pa je Jagodičevo, kajne), tako kot pri hrbtu divjega prašička v zeliščnih drobtinah korenčkova krema. Dobili smo dokaz, da rdeče zelje ni le za race in gosi in da je lahko česa kdaj tudi preveč. Brez ličnice bi bilo namreč manj nepotrebnih informacij, saj je že kruhov kipnik dobro odigral vlogo drugačne teksture.

Nasploh so sodobne jedi v restavraciji s staro letnico zaradi različnosti in števila elementov tako kompleksne, da je meni s štirimi hodi zadostna izbira. Še posebno zaradi cene 39 evrov, ki je – povejmo enkrat brez ovinkarjenja – prijazno nizka v primerjavi s 15 do 20 evri za zrezek v mimojede gostilni brez razgleda, chefa in pogrinjka.

Ne nazadnje, v to je treba všteti še karamelizirano jabolko v testu ali hruškov zavitek s tepkovim sladoledom. Jabolko sicer že videno, toda z nič manj kot štirinajstimi brez napak izvedenimi elementi, in hruška po naše v kozarcu, v štirih plasteh, osmih teksturah in sedmih barvah. Tudi brez treh chefov na Bledu ni dolgočasno!

Zakaj obiskati?

Po odhodu Uroša Š. in Marcele Klofutar na svoje v Mošnje je bilo kar nekaj strahu. Češ škoda lepe restavracije, da bo postala le hotelska … Zato toliko bolj veseli, da se to ni zgodilo in da so besede, ki jih Triglav namenja svojim gostom: »Začutili boste, da delamo s srcem«, resnične. Res, tudi na njihov skoraj stolet­ni klavir lahko zaigrate … Skratka, chefi odhajajo in prihajajo, kar je za svetovno znani turistični kraj tudi logično, zato vsaka sezona poskrbi za kaj novega, toda 1906 ostaja!

Prihodnjič: El Celler de Can Roca, Girona, Španija