Nedelo izbira: Restavracija Harmonia, Šentilj

Chefov meni za srečo in tri sončke in pol.

Objavljeno
27. maj 2017 22.21
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger

Čeprav jih več izgubi kot dobi, so vsi prišli zaradi zabave. Vanjo pa ne spadajo le karte, kocke, avtomati in ruleta, vsak večer se namreč dogaja, od nastopov do koncertov, od zvezdnikov do umetnikov, vse to pa, seveda, tudi zlakoti. Harmonia v Casinu Mond lačnim daje na izbiro: od kolikor lahko poješ do kolikor hodom se lahko posvetiš. V samopostrežni del vabijo jedce, v restavracijo pa bi radi pripeljali tudi dobrojedce. Da v igralnici ne bo treba le igrati, temveč najprej uživati v hrani, potem pa še v sreči.

Gradec se z veliko hitrostjo približuje Mariboru! Avst­rijci logistična podjetja in centre ob avtocesti zlagajo kot lego kocke. Na oni strani se uresničuje tisto, kar smo v prejšnjem stoletju načrtovali na naši strani okrog Pesnice. V tem je tudi nekaj dobrega. Naših vinskih gričev ne kvari industrija … Ob naši avtocesti je zrasla le igralnica. In lani, končno, dobila tudi hotel, ki z nekaj domišljije z obliko soda sodi v krajino … To pa, z nekaj poenostavitve pomeni, da tisto, kar njihovi in naši zaslužijo čez, zapravijo tukaj. Prava harmonija! Zato ni nujno, da greste v šentiljski Mond le kockat. V njihovo Harmonio greste lahko tudi le jest. Iz kuhinje vas bo pozdravil dimljeni losos na mahu rdeče pese, z limetino majonezo in sipino čipko. Miniaturno, a chefovsko.

Fine dining

Tukaj ni sprenevedanja. Ne nazad­nje te že na vhodu legitimirajo in temeljito popišejo. Pravila so jas­na: to je igralnica! Vse drugo je za zraven. Igralci vidijo le številke, ki se bliskajo, bleščijo, mežikajo, vrtijo, kotalijo, poskakujejo, obračajo, piskajo, zvonijo, tulijo. In ko se ustavijo, umirijo, obnemijo, je eden srečen, drugi pa niso nesrečni, saj še ni konec, saj je vedno še ena priložnost, saj je igralnica odprta 24 ur, saj je vedno polna in saj se sreča vedno vrti.

Vse to pa, seveda, tudi izprazni. Tako in drugače. Zato je restavracija le dodatek igralnici. Vanjo ne hodijo jedci, temveč igralci. V Mondu ti niso živine ali bogataši, temveč navadni, preprosti ljudje, iz Gradca, Maribora in vmes, ki prihajajo sem zaradi zabave, ki ni elitna, temveč množična. Večinsko so zato glede kulinarike zadovoljni s samopostrežnim delom, ki ustreza njihovemu okusu in denarnici. Z njimi in s takšnim nonstop delovnim časom je samopostrežni del Harmonie ena največjih slovenskih gostiln! Pa tudi najcenejših. V Mariboru ni skrivnost, da si v nedeljo zmagal, četudi ne igraš. Ješ, kolikor hočeš in kolikor dolgo zmoreš, plačaš pa le 5,5 evra (akcija velja le do 31. maja). Nekateri si naredijo brunch, ki traja do večera.

So pa tudi izjeme. Ko se, na primer, napovedo avstrijski Kitajci, chef nabavi zaboj ostrig, somelje pa da na led zaboj dom perignona. Za začetek. A zato tudi dobrojedce branje jedilnega lista naredi radoved­ne. Chefov meni se dovolj pogosto in sezonsko spreminja. Tudi njegova cena je vabljiva, zato je Harmonia zanimiva za zunanje goste.

Bogati pogrinjki, po trije kozarci, podkrožniki z grbom, velike mize, pri vsaki servirna miza, natakarji v svetlečih se uniformah, okrogle stene in pogled skozi odprta vrata, ki vse vidi, vse sliši, ničesar ne zamudi – vse to sestavlja restavracijski ambient sredi casinoja. Ni več po zadnji modi, vrt je na parkirišču, prostor je prevelik, mize so bohot­ne, njihova razporeditev je dolgočasna, toda restavracija lahko hkrati sprejme avtobus igralcev in ponudi zmagovalcu fine dining, torej fino večerjo.

Kolač iz belih špargljev je imel ob sebi sladoled iz sira s čemažem, mousse zelenih špargljev in posušeno korenje. Takšna je Harmonia pri kuhi – zelo ambiciozna. Sestavine so sezonske, videz je atraktiven, elementi so moderni. V izvedbi pa se pozna, da je kuhinja le ena in da je chef glavni na obeh straneh. Beluši so v kolaču premalo izraziti, elementi ostanejo ločeni, jed ni celota. A njen namen je, da naredi vtis, ustvari učinek.

Marinirana hobot­nica je divja. Na njej je veliko všečnega, da se tudi tukaj vse vrti, piska in blešči. Dimljena limeta, avokado, hrustljava pogača, česen, origano, kislost. Škoda, da hobotnica ni (več) mehka, saj je pogača še hrustljava.

Veliko dela

V hladni čemaževi juhi špinačnega okusa je zvezdnik špargljev kanelon, ki premaga rakove repke z roba krožnika. V Harmoniji je veliko morskega. A la carte jedilni list je zato dolg in obširen. Predvsem pa ima vsaka jed veliko sestavin in še več elementov. Chef Mario Kolenda ne prepušča nastopov in predstav le prireditvenemu oddelku Monda. Nekaj mu uspe bolj, nekaj pa manj. Jakobova pokrovača je v izrazitem, bogatem, a zato tudi pregostem rakovem džusu, zraven so vongole in repki škampov, ob pireju črnega korena. Sestavine so bogate, z ničimer se ne varčuje, toda zato je vsega tudi preveč. Gre za čustva, kdor v mislih še ali že igra, jih je poln, zato je in se zadovolji z očmi. Kdor bi rad v miru okušal, pa išče pokrovačo med lepotkami, svežino med redukcijo, čustva med vtisom.

Jakobova pokrovača v rakovem džusu z lepotkami in škampi. Foto: Uroš Mencinger

File smuča je bil lepo spečen na koži. Bil je glavni, po stasu, okusu in pomenu. A tudi zato, ker so bili čemaževi njoki pretrdi in ker jih je čebulni sok še omrtvil. Pri mizi se je natakarski par potrudil iz sifona iztisniti česnovo espumo. Tudi sosedi so pogledovali k nam. Mislim, da so zato še sami naročili isto. Namen je bil dosežen. Harmonia da veliko na to.


Tako smo razumeli tudi mesni glavni krožnik. File jagenjčka je bil z mavrahi, goveji hrbet pa z redukcijo rdečega vina. Spremstvo so sestavljali topinamburjev pire, romanesko, šparglji in čips. Skratka, močna zasedba, kompleksen krožnik in veliko kuharskega dela, ki je bilo opravljeno brez večjih napak, kljub številnim elementom in tehnikam. Nekateri so bili veseli, ker so dobili dva za enega, drugim pa bi bilo bolje, če bi dobili le eno (jagnje), da bi se lahko vrnili še na drugo (goveje).

Saj je bil tudi jagodni makron, z rabarbarinim sladoledom, mous­som bele čokolade, meringo in jagodnim sokom, kompleksen ter na pogled lep in atraktiven. Ker pa pri sladkanju nadokus, ki pomeni rezultat harmoničnosti, ni glavni cilj, se je tudi čokoladni fondant dobro odrezal. S sladoledom bele čokolade, drobljencem (česa že?), korenčkovim biskvitom in ponovit­vijo makrona je všečno uspel, zato radovednost še kar ni pojenjala. V Harmoniji imajo namreč tudi dobre stare palačinke. Bile so sicer hladne, čeprav so bile sveže pečene, a bile so mehke, sočne in res z okusom po nekoč.

 

Jagodni makron z rabarbarinim sladoledom, mousse bele čokolade, meringa in jagodni sok.

Foto: Uroš Mencinger

 

Zakaj obiskati?

To ni Las Vegas in še manj je Monte Carlo. To je Hit, ki je povsod na meji, italijanski ali avstrijski. Z restavracijo, ki ni le samopostrežna, temveč ima tudi svoj fini (fine dining) del, Casino meri tudi na nove in boljše goste, zato je Harmonia pravzaprav priložnost za igralce, da poiščejo uteho ali proslavijo zmago, in za vas, da greste v casino, ne da bi morali izzivati srečo.

Prihodnjič: Tramerka, 
Volosko, Hrvaška