Nedelo izbira: Restavracija Kamin, Izola    

Terasa čez celo morje pod štirimi sončki

Objavljeno
06. april 2018 15.12
Uroš Mencinger, besedilo in fotografiji
Uroš Mencinger, besedilo in fotografiji

Kaj potrebuje turizem na Obali? Pogled na širno slovensko morje! Še kaj? Hotel, seveda. Čim lepši in čim bolj nov, toda na stari in znani lokaciji, na vrhu hriba, sredi oljčnika, skrit pred pogledi in cesto. Je to vse? Sploh ne! Vse to ti nič ne pomaga, če nimaš prave vsebine, a ne le v bazenu, savni, fitnesu, na plaži, temveč tudi, in vse bolj, na krožniku. Ne le čaj za zajtrk, črni ali zeleni, juha za kosilo, vroča in goveja, bife za večerjo, hladni in topli, vsak dober hotel mora imeti tudi chefa. Belvedere je pripravljen na turiste! Sicer ne boste videli kamina, a zato terasa vidi največ morja v Sloveniji, chef pa ponuja pokušino.

Na terasi in pod njo bo (za prihodnjo sezono) treba še kaj postoriti, da ne bosta le daljni razgled in število miz, a za letošnjo bo dovolj, da ima ekipa lepe kravate, bele bluze, polno vinsko vitrino ter someljeja in chefa. Prvi natoči štajersko penino, drugi, ki je s Štajerskega za štiri sončke kuhal že v hotelu Piran, pa z refoškom zameša pozdravni kruh. Zraven je v sveži košarici še krompirjev in za mazanje sta domača jetrna pašteta in tapenada iz črnih oljk. Točno takšen pa je tudi Kamin, v katerem greje sonce, ni vse le ribje in ni le za penzionske goste.

Meni s spremljavo

Jedilni list je klasičen, lahko bi mu rekli tudi neambiciozen. To je izbor za hotelske goste, ki se jim ne ljubi iz hotela, ker je na (tej) terasi najlepše, in za naključne goste, ki jim je Belvedere dovolj blizu, ker je tik ob cesti in ima lokacija dolgo tradicijo, in dovolj daleč, ker je do Izole lep razgled, do Portoroža pa čez hrib. V tem, čeprav so za v dvoje hobotnica iz lonca, rezanci z jastogom in tomahavk iz pečice, še ne prebereš »najboljše najboljšim po vzoru sestrične Marine« (hotel v Izoli, 4,5 sončka). Za kaj več je treba naročiti degustacijski meni, kar pa v Kaminu sploh ni težko. Težko je le vprašanje, kje pri nas se še da dobiti štiri degustacijske hode z vinsko spremljavo na takšni ravni za takšno ceno!

Mize v jedilnici so polno opremljene, z vsemi kozarci, krožniki, stekleničkami in – oljčnimi vejami. Oljka, saj ima Belvedere tudi oljčnik s 1300 drevesi, je rdeča nit Kamina, ki sicer še ni dovolj izrazita, a marmelade se že vkuhavajo, olje na mizi pregrešno diši, večerja pa se konča z oljčnim trojčkom.

Morski meni uvede že (v Piranu) videni cipelj na šavor, zato je še boljši sardelni rilletes, grob v teksturi in zapečen v okusu, ki zato dovoljuje česen in je vesel gorčičnih semen. Paradižnikov grisin deluje preveč hotelsko (množično).

Raviola, bel in črn, z ikrami in pinjolami, v gosti škampovi juhi, iz dovolj lupin, da so naredile pravi bisque in so ostali repi za plavanje, naredita razliko. To ni več le hotelsko, zato je potreben kar razmislek, ali se ni dobro že na vrhu hriba odcepiti iz kolone, ki cinca proti Strunjanu. Še posebno ko bo chef testo še malo tanjše razvaljal in bo vroč krožnik še hitreje na mizi.

Za glavno ribjo jed je chefova pokušina predvidela »le« škrnicelj in v njem le rep morske žabe, z (belvedersko) zelenjavo in krompirjem. Toda narekovaji so nastali šele, ko smo škrnicelj razprli! Klasična jed, ki naredi vtis spodaj v vrsti (in) na rivi, je bila tukaj drugačna, riba ni bila spotena in utrujena, zelenjava ni bila postana in dolgočasna, iz škrniclja je ob odpiranju res zadišalo. Zakaj bi potemtakem dodajal kremice in penice, saj je že rožmarin dovolj opravil, se je jedec moral strinjati s kuharjem.

Trojček z oljke

Tudi mesna pokušina se začne klasično, a vseeno z malo več. Domača salama je s tartufi, bela slanina lardo je od mangalice, sir je ovčji in z zelišči, omembe vredne so še oljke, ker niso iz Grčije.

O njokih iz sladkega krompirja v fazanovem sautéju pa je mnenje deljeno. Mesojedcu je takšna konkretnost, ki je bolj zdušena kot popečena, všeč, dobrojedec pa meni, da v mesnem meniju ni kaznivo, če kakšen hod nima mesa v glavni in dominantni vlogi. Če bi bili, na primer, ravioli, ne morski, a tudi ne mesni, bi bilo dovolj že nekaj sotiranih rezin fazana, ki se tudi ne bi tako osušil.

Fazan – v raguju in z njoki sladkega krompirja. Foto: Uroš Mencinger

Ta dobronamerna pripomba pa ni (le) zaradi fazana, temveč zaradi goveda, slovenskega in (45 dni) zorjenega, s hrbta (rostbifa), v refoškovi omaki, s čompami (krompirjem) in kraško skuto. O takšnem mesu, ki ne prestraši z velikostjo, temveč razveseli s kakovostjo vzreje, prehrane in priprave, pove veliko že delitev, ki tokrat ni bila bratska, ker je ona vzela več mesa in je njemu ostalo več ribe.

Goveji hrbet – refoškova omaka in čompe s kraško skuto. Foto: Uroš Mencinger

Tudi sladka delitev ni bila preprosta. Ob lešnikovem biskvitu, ovitem z belo čokolado, je bil trojček iz belvederskih oljk, prah in kaviar iz oljčnega olja in marmelada. A bila je še trikrat tudi čokolada, kot panakota, ganache in zemlja. Potem je bil razgled še lepši.


Zakaj obiskati?

Za hotel je prava raven! Zato, ker ni le penzionsko, da nasiti, ko lep razgled, spust do plaže, velnes in spa utrudijo, temveč je tudi dovolj chefovsko, da je na terasi svetlobno igranje morja, Kopra in Tržaškega zaliva daljše in lepše. Hotelska kuhinja tudi za nehotelske goste.

Prihodnjič: Gostilna Adanič, Mele