Tiskane izdaje
Obiskovalec Bleda, kam greš? S pletno na otok, s kočijo okrog jezera, peš na grad, z veseljem na kremno rezino. Morda še na izlet do Bohinja, sankanje s Straže, plavanje v Zaki, ploskanje osmercem s tribun in po gobe na Pokljuko. Bled ima dovolj lepot in posebnosti, zaradi katerih je že dobrih sto let svetovna atrakcija in slovenski biser. A vseeno je še nekaj, na kar, dragi obiskovalec, nikar ne pozabi. Restavracija Topolino. To moraš doživeti!
Saj drugače ne bi vedel, kaj je mohant in predvsem kako smrdi ... Najbrž res ni za nežne in zato celo gospodarica Anita krožnik drži bolj od sebe. Toda dobrojedci - ni čudno, da so Francozi nori nanj - bodo namesto smradu našli močan vonj in oster okus, ki se prav prijetno namažeta na sredico čim bolj domačega in črnega kruha, kulinarični radovedneži pa bodo pač zamižali in rekli: »Vse je enkrat prvič.« Morda pa tista o afrodiziaku celo drži! »Le še dve stari gospe ga delata. In nikomur ne povesta, kako,« pa je še Topolinov dodatek k zgodbi o bohinjski skuti z zaščiteno označbo porekla, ki pravi avtohtoni posebnosti (na Koroškem in v Zgornji Savinjski dolini je mohovt) doda še nekaj dobrodošle skrivnostnosti.
Mož kuha, žena pripoveduje
Potem ko je Bled dobil drugega odličnjaka (glejte levo, 1906), po Vili Bled s chefom Igorjem Jagodicem še povečuje vodstvo na lestvici slovenskih krajev z največjo gostoto vrhunskih restavracij. Promenada z novim chefom Binetom Volčičem po odhodu Andreja Kuharja v ljubljanski Maxim sicer še čaka obisk (zimsko-delovni dopust do 1. marca), Dušan Pungaršek (4,5 Nedelovega sončka) pa je zapustil vilo Mangart, toda Topolino je že 20 let blejska dobrojedska postojanka, ki jo obiskovalec Bleda mora obiskati. Za spomin!
Hladni rezanci s postrvjim kaviarjem so že dolgo na Topolinovem jedilniku in kapesantam z mandarino, ki so nove, še manjka tretji element, ki bi obe sestavini neizrazitega okusa povezal, toda na sredini krožnika, ki začenja zgodbo z »najboljše, če se kar prepustite mojemu možu«, je bakalar s sipo v črnilu. In ta pove, kar zatem potrjuje vseh pet degustacijskih krožnikov: Zoran Stančič je samouk, ki ima domišljijo in pozna svoje sestavine. Vsak hod raje poskrbi za kakšno presenečenje, kakor da bi bila izvedba perfektna; vsaka sestavina, okrog katere gradi in ustvarja, ima ime in - Anitine (ženine) zgodbe. Kaviar zlatovčice je iz koroškega Tinja in ribje restavracije Sicher, ki »ima tri kape Gault-Millau«, jajca, skuta in »če pade kakšna klobasa« prihajajo iz Radovne, zelenjava pa z ranča blizu Begunj, kjer pa »ima gospodar že čez 80 let in žal nobenih naslednikov«.
Pri Topolinu, namreč, ne gre brez pogovora. To ni gostilna, v kateri bi se le nežno gledali v oči, to niso jedi, ki bi jih le okušali. Ko mož kuha, žena pripoveduje, tibetanec (terier) Tori pa na klopi ob krušni peči zaljubljeno sanja o lepi sosedi.
Zato si je za Topolina treba vzeti čas. Da izveš, kako tanke »korice« za baklavo dela jeseniška soseda iz Bosne, ki jih Zoran Stančič spretno spreminja v - gorenjski burek. Domača skuta, mlada špinača in domiselna spretnost. Zraven je še kremna cvetačna juha z mandlji, ki doda ulični jedi restavracijsko eleganco. Če bi bil vsak burek tako tanek, sočen, lahek in hrustljav, bi bila Gorenjska njegova domovina!
Po morske žabice na Bled
Topolinov ambient sicer spominja na babičino dnevno sobo v mestnem stanovanju, toda kuhar pošilja na starinske in masivne mize med baročne spomine zelo impresionistične podobe in okuse. Morske žabice so jed, zaradi katere je treba na Bled! Videti so kot kraki, a so žabji repi ... Mlade spake (vragi) so hrustljavo ocvrte in nared, da jih primeš v roko ter pomakaš v peteršilj v treh oblikah. Spodaj je zelena omaka, na sredi je gomoljni pire, v okrasku pa še listnato cvrtje. Lepo, dobro, a resda grešno mlado.
Zato pa nadaljevanje ni bilo nič naglo, temveč potrpežljivo, nič hrustljavo, temveč sočno, nič sodobno, temveč tradicionalno. Kos stare govedine in zajemalka mehke zelenjave ... A govedina se je počasi kuhala šest ur, tako da je bila mehkejša od mladega graha, ki ga kuhar nalašč (?) ni pretlačil, da je bil vsaj pire za grizljati. Če je Topolino v uvodnih hodih presenečal z izvirnostjo, je v glavni jedi z izvornostjo. Morda pa je v tem rešitev krize, da izbranost nadomesti domačnost in Bledu namesto četrte elitne restavracije da najboljšo domačo gostilno?! Verjamem, da so tudi mavžlji v mrenici na matevžu v tej smeri ali da bi krapi s suhimi hruškami bolj razveselili kot tisoč listov s hruško in briejem, pa četudi je bil med s Pokljuke. Ne nazadnje to kaže tudi ocena: če je bil Topolino v zlatih časih slaba petica, je zdaj odlična štirica.
Zakaj obiskati?
Čeprav se zdi, da je Topolinovo parkirišče vedno prazno, in čeprav je za to najbrž kriva tudi preponosna cena pethodnega menija (55 evrov), je še vedno blejska kulinarična posebnost, zaradi katere nekaj zamudiš, če za spomin domov prineseš le okus po kremšniti.
Prihodnjič: Vila Herberstein, Velenje
