Nedelo izbira: Turistična kmetija Škerlj, Tomaj

Če se konča – ali pa začne – zjutraj, potem še bolj tekne. Ker takrat pri Škerljevih (še) ni polna hiša, temveč je že navsezgodaj polno dvorišče. Ata je že v kleti, en zet na traktorju, drugi pri čebelah, ena hči se pravkar vrača s polnim cekarjem z vrta, druga gre na njivo, tretja pa k prašičem v novi hlev, ki je dovolj daleč od hiše, da lahko gostje nad starim bolj dolgo spijo, čeprav je tudi res, da zdaj ni več tistega pristnega vonja. Le mama je že na toplem, v kuhinji, seveda. Tako družinsko, delovno, domače in predvsem kmečko, kot je pri Škerljevih v Tomaju že 20 let, bi moralo biti na vsakem slovenskem kmečkem turizmu! Ne glede na to, koliko jabolk visi na vratih.


Škerlj ni turistična kmetija, na kateri bi vam zdrdrali: »Najprej narezek, potem zrezek, za konec pa sladoled …« Čeprav tudi gospodar Izidor začne podobno: »Boste večerjo?« Sicer je v njej vse tisto, kar imajo nocoj tudi domači, toda ker mama Milojka že dvajset let tako rada in dobro kuha, je na Škerljevem kraškem seznamu več kot v marsikateri podeželski gostilni. Če ne že na parkirišču, do katerega je treba sredi Tomaja ostro zaviti petdeset metrov v hrib, vam je jasno, ko na pragu prestopite bernsko planšarko Stelo in vidite, da je, resda dovolj blizu Trstu, Kopru in Ljubljani, zasedenih toliko miz, in to pretežno v dvoje, gostje se sem vračajo, ker je tako domačno.

Kmečko in obilno

Ko te odpeljejo gledat stari dokument, prvi pisni vir o Škerljevini iz leta 1631, se moraš pred podbojem pripogniti, kot v poklon debelim tacam, ki visijo pod stropom. Kar 250 kilogramov je kraški pujs prinesel na tehtnico, zato je okrog prate tako debel rob slanine, da je vsak palec suh. Belina pršuta je sladka, da omili slanost debeline, ki se prijazno trga z rokami. V družbi zašinka in salame nam ni hudega, saj ima kruh skorjo, ki je ne zmore trgovinska peč. Če bi bilo zraven le še kaj oljk (ali kaj drugega iz ozimnice), saj je olje iz njih (tudi) domače. »Nič ne bo letos, vse so šle z muho in slabim vremenom,« pojasni gospodar Izi­dor, ki straži za šankom, kdaj bo žena pozvonila v kuhinji. »Tudi vinski letnik je težaven, ne vem še, kaj bo nastalo.« A ni slabe volje, saj je ob gostilničarju in čebelarju predvsem kmet, zato ni jezen na naravo, kvečjemu na politiko … »To je kot korupcija. Če so zanjo prave razmere, je nič ne ustavi …« Zato pa potem k solati ponosno postavi lastno bučno olje! Poda se k jabolku in hrenu, ki povesta, da so v kuhinji sicer hitri, a ne površni in avtomatski. Škerljeve jedi so kmečke in obilne, preproste in mesne, da je na koncu še do avta predaleč, toda saj veš, da tako ni vsak dan. To je pač kuhinja, po kateri si zadovoljno poln!

Če je drugje jeseni bučna juha zamenjala celo govejo, je pri Škerljevih drugače. A zato, ker so pri njih buče domače in ker je na Krasu, ko začne zavijati okrog vogalov, klasika pač šelinka, gosta in zeljna, s pršutom in veliko peteršilja, nasitna in ogrevalna, da jo poješ in greš lahko spat.

A vseeno nikar pred paštami. Tudi zato, ker ste pričakovali čisto nekaj drugega. Prevečkrat so testenine izgovor, da kuhinja pred glavnimi jedmi lahko zadiha, ko pogreje omako in so testenine že v kropu. V Tomaju pa s turistične kmetije Škerljevih diši po štrukljih in lazanjah, v trisu so še njoki, predvsem pa so krožniki simpatični, teksture ne manjka, arome se družijo, pri vsaki jedi pa je še nekaj. Ob štrukljih je naribana buča, ob trisu še skupna omaka, ob siru še zelišča in bučno olje, v lazanji nekaj hrusta, v njokih pa se topi. To ni lepota, tudi ni prefinjenost, še najmanj kreativnost. To je kraška in Škerljeva tradicija. Kdor bi rad več, pa naj potipa! Kje so še krožniki tako – ogreti?!

Z večerje na zajtrk

Gospodar resda kak­šnemu novemu gostu zapusti vtis, kot da se po dvajsetih letih že ponavlja. Prinaša prehitro, pove preskopo, odnese potiho. Jedi resda težko obležijo, ko jim zmanjka svežine in poskočnosti, ko je vse tudi malo sladko, pa premalo še grenko, vse dovolj slano, pa nič tudi kislo. A morda je to le zato, ker so rebra na maslu, klobuk (mlada govedina) s pršutom in teranom, teletina z zelišči, zajec pa ocvrt. Ker je ponudba, skratka, takšna, kot da bi bili na tridnevni gostiji. Ne, ker so v omaki vsi grmi in trave, ki rastejo okrog hiše in vinograda, in ne, ker je zajec tako sveže ocvrt, da vroče drobtine postrgajo ustno nebo. Največ povedo pravzaprav priloge, čeprav se sprva zdi, da na vsakem krožniku ne bi smele biti enake. Zato, ker Škerlj zavede – kar pozabiš, da si na kmečkem turizmu, ne pa v stoletni podeželski gostilni. A le na turistični kmetiji je lahko krožnik tako poln, ko si sit že od predjedi, ker le tam so ob mesu še zavitek z jabolki in hrenom, ki si ga boste prihodnjič naročili brez mesa, sladka repa, ki prav nič ne pogreša klasičnega kmečko-gostilniškega praženega krompirja, in blitva z bučo, ki nam pove, kam smo prišli na večerjo.

Za zajtrk je zet že vedel: »Ker ste sinoči narezek, smo dali v omleto le malo pancete …« K njej pa domačo skuto s pehtranom in domači med divje češnje. Le kaki se je, na vrhuncu svoje primorske sezone, ponovil, zvečer je bil v vaniljevi kremi, zjutraj pa v jogurtovem napitku.

Zakaj obiskati?

Na turistično kmetijo gremo zato, da doživimo nekaj tiste družinsko-kmečke pristnosti, ki jo v urbanem vsakdanu pogrešamo. Zato bežen obisk, na hitro dva krožnika, ker sta cenejša kot niže ob cesti, na kmečkem turizmu ni primeren. Še najmanj pri Škerljevih! Za nove goste naj bo, torej, res turizem, stari pa tako znajo izbrati. To je res domače, kar pa zaradi pestre ponudbe sploh ni preprosto. Turistična kmetija, ki je res kmetija, kar zaradi dvajsetih let, kolikor je od jutra do večera vprežena celotna družina, sploh ni lahko. Zato je pri Škerljevih največ vredno to, da veš, kako bo.

Prihodnjič: Hiša Denk, Zgornja Kungota