Odprta kuhinja: Anjine zdravilne slaščice

Anja Rutar je nasmejana in je videti, kot da poka od zdravja. Ampak za njo je dolga, samotna pot. Nekoč namerava imeti tako službo, da bo lahko pomagala ljudem, ki imajo težave s prehranjevanjem – da ne bi bili na napačni poti, kot je bila ona.

Anja Rutar peče slaščice, ki jih je veselje pogledati. Predvsem pa so take vrste, za katere pravimo, da so »z manj greha«: ne uporablja rafiniranega sladkorja in drugih kalorijsko obteženih sladil, ampak nadomestke, najraje stevijo. Brez pomislekov izbira sestavine, ki vsebujejo koristne maščobe, prav tako niso problem beljakovine, ogljikovim hidratom pa se, kolikor se le da, izogiba, pravi 20-letna študentka drugega letnika živilstva in prehrane na biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Nekoč želi postati prehranska svetovalka, najbolj jo zanimajo ljudje, ki imajo motnje hranjenja, pa tudi tisti, ki bi radi na smiseln način shujšali. Kajti ugotovila je, da diete, ki so preveč restriktivne, človeka izčrpajo, namesto da bi bile pomoč na poti k cilju, h kateremu vsi težimo: da bi bili srečni, zdravi, uspešni in samozavestni.

Ko Anja pripoveduje o tem, govori iz prve roke. Za njo je mučna izkušnja drsenja v prehransko motnjo, ki jo je sicer še pravi čas zmogla zajeziti in preobrniti, vendar se je spoznala z vsemi težavami, ki jih je to prineslo s seboj.

Prevelika teža, odločitev

Človekovo telo se včasih odzove razumljivo, včasih pa tudi ne: tako je jasno, zakaj se je Anja v srednji šoli začela rediti. Živela je v dijaškem domu in še takrat, ko so dobili kako zelenjavo, na primer, je bila polita z drobtinami in maslom, se spominja. Ni pa razumljivo, zakaj se je tako zelo redila, če pa se je ves čas ukvarjala tudi s športom, da o delu na domači kmetiji sploh ne govorimo. Od stotih kilogramov naprej si ni več upala stopiti na tehtnico.

V drugem letniku srednje šole je začela hujšati. Sama, popolnoma narobe in končalo se je kot klasična prehranska motnja. Začela je izgubljati lase, bila je brez energije, brez menstruacije, brez sposobnosti koncentracije v šoli, kjer je bila sicer odlična učenka. In tedaj, pravi, je ugotovila, da se mora sama odločiti in podati na pot do človeka, kakršen je hotela biti.

To je tudi stavek, ki ga bo povedala vsakemu, ki jo bo vprašal za nasvet, če bo nekoč res postala prehranska svetovalka: če se sam ne odločiš, ti lahko sto terapevtov vbija v glavo, kaj narediti, pa se ne bo zgodilo nič.

Ona pa se je odločila za še posebno težak način: sama se bo rešila iz tega, je sklenilo to senzibilno, mirno dekle. Starši so imeli že drugih skrbi dovolj, pove. »Lepo pa je, da ti nekdo pomaga pozneje: da imaš zaupnika, s katerim deliš probleme,« pravi danes, ko je za njo bistveni del reševanja same sebe in ko, prizna, tudi veliko lažje govori o svoji izkušnji. Govoriti pa je treba; vsi morajo imeti ves čas v zavesti, da nihče ni popoln, da imamo vsi neka svoja ozadja, ki so nas oblikovala take, kot smo.

Healthy With Anja

Hrano, ki je bila nekdaj njena sovraž­nica in škodljiva tolažba, je Anja Rutar spremenila v svojo najbolj kul prijateljico. Včasih si je komaj znala speči jajce, potem je nenadoma vstopila v svet zdrave hrane. Začela je kuhati. Najbolj so jo pritegnile sladice; na instagramu je objavila prve fotografije, ljudem so bile všeč, dodala je še recepte. Od tod do naslednjega koraka pa je bila še ena bitka same s seboj: vsi dvomi, nezaupanje, vsi ti spomini, kako so ti vedno kazali samo tvoje slabosti, pustijo v človeku sled, pravi. In tako je dolgo oklevala, preden je ustanovila še svoj FB-profil z recepti za bolj zdrave slaščice in spletno stran. Ves čas se je po malem bala, kaj si bodo ljudje mislili, priznava.

Zdaj spletni svet Healthy With Anja trdno stoji.

Vsi so bili osupli, ko se je odločila, da bo prehrano tudi študirala, kajti zaradi njenih šolskih uspehov so bili prepričani, da bo medicinka. No, glede na to, da ne prenese krvi, bolj težko, se zasmeji, ji je bila pa blizu psihologija, prav zaradi vpogleda v prehranske motnje, s katerimi se je sama bodla. »Vi ne veste, kako hrana mene veseli. Preberem vse, kar mi o tej temi pride pod roko. Če česa ne razumem, ne odneham, dokler vsega ne raziščem – in potem sem presrečna, da sem problemu prišla do konca,« pravi prijazno mlado dekle.

Hrana, ki odganja depresijo

Kakšna hrana je bila torej zdravilna zanjo? »Meni trenutno ustreza prehrana z malo ogljikovimi hidrati, predvsem mi je všeč, da imam stalno raven energije: ni nobenih drastičnih padcev, ni mi treba jesti vsake tri ure. Ko pridem s fakultete, grem zlahka še na trening. Zajtrkov ne jem, ker prakticiram delni post, ko pridem domov, si kuham: običajno kako domače meso in velike količine zelenjave, pri čemer mi gre še zlasti na roko to, da jo dobim doma,« pravi.

Ampak to morda ne bo za vsakogar; Anjino načelo je, da mora vsak najti primerno dieto zase. »Najti je treba način, v katerem se človek ne bo počutil prikrajšanega, drugače bo depresiven, ker se je moral odpovedati vsej hrani, ki jo ima rad. Tudi ko sem bila na praksi in smo pisali jedilnike za hujšanje, je vsak dobil nekaj, kar rad je, dali smo mu obroke po izbiri in ga opremili z navodili, kaj naj izbere, ko se znajde v družabni situaciji – da ne poje česa, kar bi ga čisto spravilo iz tira.«

Zdaj pa vas vabimo, da si ogledate izbor sladic, ki jih je Anja pripravila za Odprto kuhinjo: bo kdo depresiven ob teh slastnih cmokih, poskočnih borovničevih mafinih ali nesramno zapeljivi čokoladni piti z jagodami? Anja svetuje samo to, da se z njimi ne bašete, kajti te sladice so vseeno krepke s kalorijami. Imajo pa varovalko: tako so »goste«, da je več kot en kos težko pojesti, ker si sit do onemoglosti. Tega nasveta torej ne bo težko sprejeti?

Bi od tega mladega dekleta sprejeli še enega: treba je življenje vzeti v svoje roke – in hrana pri tem ni nepomembna.