Tiskane izdaje
Vroč poletni večer je mikavno končati s sprehodom do sladolednice, kjer s prstom na vitrini izbiramo med številnimi okusi. Kolebamo med klasično vaniljo in čokolado, a kaj, ko je tisti okus saherce tako mamljiv, da o prvinskem okusu sočne breskve ali melone ne izgubljamo besed. Lahko okuse mešamo, je logično vprašanje … S kornetom v roki, sladkim ali navadnim, in v njem kepico ali dvema sladoleda sedimo ob robu pločnika in sanjamo, da bi si nekoč, morda že prihodnjič, vseeno naročili eno izmed pregrešnih dobrot z »jedilnega lista«, tistega s slikicami. Moji otroci na njem vedno najdejo kakšnega mikavnega škrata, pajaca s klobukom in bonboni vseh barv, nama s Krištofom se navadno oko ustavi na ledeni kavi.
Prevečkrat razočarana si jo bova raje naredila sama doma. Rastlinska smetana v ledeni kavi nima kaj iskati, prav tako ne vodni sladoled. Ledena kava mora po najino imeti tudi brizg sladkega likerja, sicer je vse skupaj le kava s sladoledom. Razmišljala sem naprej o sladoledu kot sestavini in prišla do zanimivih idej, ki sem si jih želela uresničiti doma. Mojim otrokom se je zato priprava tokratnega članka zdela kakor uresničene sanje: s toliko sladoleda naenkrat in toliko pokušanja! Epohalno, bi rekel Jamie.
Sladoled je zmrzlina?
O iznajdbi sladoleda kroži kar nekaj zgodbic. Menda so se s hladnim posladkom sladkali že stari Rimljani na dvoru cesarja Nerona in celo Kitajci, pred več kot 3000 leti. Seveda je bil sladoled v tistih časih bolj malo podoben današnjemu. Takrat so v sneg z gora ali planin primešali sadje, mleko, med. Pravi sladoled pa je nastal v sredini 17. stoletja v Angliji, ko je francoski kuhar na dvoru angleškega kralja Karla I. ob neki slovesni priložnosti pripravil za tisti čas neobičajno ledeno sladico. Kralju in gostom je bila izjemno všeč, zato je ostala priprava ledenega posladka do kraljeve smrti dvorna skrivnost.
Koliko je v tem resnice, ne vem, gotovo pa je sladoled nastal po neštetih poskusih. Največji mojstri sladoleda so še danes menda Italijani. Iz Evrope se je z italijanskimi priseljenci selil tudi na druge celine, predvsem v Ameriko, kjer so odprli celo prvo tovarno sladoleda in je zato postal izredno priljubljena in vse bolj dostopna sladica. Tam so iznašli tudi prvi ročni zamrzovalnik za domačo rabo, ki je pripravo poenostavil. Z iznajdbo homogenizatorja za mleko je sladoled dobil bolj kremasto strukturo. Naslednji izumi in iznajdbe so njegovo kakovost še izboljševali.
Tudi v naših krajih v tistih časih nismo zaostajali, saj so spretne kuharice bogatih meščanov znale pripraviti ledice, ledenine, zmerzline, Gefrorenes, s katerimi so postregli na slovesnih kosilih ob različnih praznikih. Sladoled so pripravljale v posebnih pušicah, posodah, ki so jih vstavile v slani led. Danes se takega dela zagotovo ne bi lotili na roke, že ob branju recepta sem zaznala rahlo bolečino v utrujenih zgornjih okončinah.
Vodni ali mlečni,
O pravem sladoledu pa govorimo šele, ko naredimo mlečno kremo, jo zmešamo s stepeno smetano in zamrznemo. Za klasični sladoled je mlečna krema zgoščena z rumenjaki – takšna ima zelo bogat okus. V industriji ga največkrat delajo brez rumenjakov, želeni okus in konsistenco dobijo z aditivi. Mleko je razumljivo kravje, po potrebi ga nadomestimo s kakšnim drugim, prav tako smetano z rastlinsko, če imamo doma alergika. V tem primeru je nakup aparata za sladoled kar modra naložba.
V kornetu ali lončku?
Mnoge stvari, ki so nam danes nekaj običajnega, so nekoč izumili iznajdljivi ljudje ali so nastale povsem po naključju. Kornet je nastal iz potrebe po »posodicah« za prodajo sladoleda, sladoled na palčki pa takrat, pravi legenda, ko je limonada v kozarcu s palčko za mešanje pozabljivemu dečku nekega zimskega dne na terasi čez noč zmrznila. Od prijave patenta nekaj let pozneje so v samo petih letih prodali več kot 60 milijonov poslastic na palčki. Izum je star komaj nekaj več kot sto let in nam je bistveno olajšal sladkanje. No, do mam je gotovo prijaznejši sladoled iz korneta, še raje ga imamo iz lončka z žličko. Zaradi madežev na majicah in hlačah nadobudnežev, se razume.
O hladilni verigi
Sladoled je hitro pokvarljivo živilo, kar velja upoštevati, ko ga kupimo v trgovini. Na blagajniški pult ga zato vedno postavimo nazadnje, ga domov odnesemo v posebni izolirni vrečki ali si ga privoščimo kar med potjo.
Kako dolgo ga hranimo, je odvisno od mnogih dejavnikov. Originalno zaprt sladoled, ki je bil pravilno skladiščen in pri katerem hladilna veriga ni bila prekinjena, tudi z našim ravnanjem od trgovine do doma, je obstojen do leto dni. Sladoled v napol prazni banjici pa je smiselno pojesti v največ tednu dni. Pojav velikih kristalov in ivja na površini ter gumast priokus gotovo povesta, da je prestal nihanja temperature in ga je najbolje kar zavreči.
Sladoled kot sestavina
Klasične žlice za sladoled na vzmet so bolj ali manj preteklost, razen če želite dobiti kepico v pravem pomenu besede. Prevečkrat so se polomile, sploh tiste za dva kovančka, in z njimi že nekaj let raje kakor kepice v kornet nalagamo zmes za mafine v modelčke, preden vse skupaj porinemo v vročo peč. Zdaj za sladoled uporabljamo posebej oblikovane podolgovate žlice, s katerimi ne dobimo kepice, ampak ohlapen sveder sladoleda, v katerem je navadno – v veselje vseh jedcev – celo več sladoleda kot v navadni »ice cream scoop«.
Vsak sladoled je po mnenju otrok boljši s čokoladnim oblivom, z nekaj bonbončki, sladkornimi kristalčki, mrvicami ali lešnikovim krokantom. Vse to je nujna oprema za sladoledno zabavo, ki zlahka nadomesti klasično torto za rojstni dan. Deklice bodo navdušene še nad dežnički, lampijončki, se pravi kičem vseh sort, starejši ne bomo spregledali zlatega posipa ali česa bolj sofisticiranega iz zakladnice slaščičarskih mojstrov. Jasno, če je le pod okrasjem prvovrsten sladoled.
