Odprta kuhinja: Judovska kuhinja na obisku

Kar precej naključij se je moralo zgoditi in povezati, da sva lahko v Ljubljani gostila gospe Lili Šiftar in Saro Köleš iz Prek­murja. Bolj po pravici povedano, sta onidve pogostili naju, saj sta pripeljali s seboj vse potrebno, tudi ribež za krompir, za pripravo obeda po strogih judovskih postavah. Vse neoporečno, košer, in za povrhu še polno mero dobre volje.

Naključja so se začela vrstiti že lani jeseni, ko je Bojan Zadravec, vztrajni raziskovalec in ohranjevalec judovskega izročila na Slovenskem, objavil knjigo Za mizo s prekmurskimi Židi. (Tako imenuje pripadnike med drugo vojno skoraj do zadnjega pomorjene, prej pa številčne, gospodarsko in kulturno vplivne judov­ske skupnosti v Prekmurju, ker so se oni sami med seboj imenovali Židi oziroma židofi.) Avtor se je namenil knjigo v krajih, kjer je živega še nekaj spomina na nekdanje sosede, predstaviti tudi z izborom njihovih vsakodnevnih in prazničnih jedi.

Za pomoč je zaprosil Lili Šiftar in Saro Köleš, za vse novo, vznemirljivo in drugačno odprti prijateljici, ki sta se bili takoj pripravljeni spoprijeti z izzivom. Prva z izkušnjo tv-oddaj o prekmurskih jedeh in soavtorstvom s kuharsko učiteljico Mojco Polak v e-knjigi Dobro in domače, nastali kot del projekta Evropskega teritorialnega sodelovanja z Madžarsko, druga, po mamini strani tudi z judovskimi koreninami, pa prekipevajoča od idej in svežih izkušenj z ekološkim kmetovanjem. Bojan Zadravec bolje ne bi mogel naleteti, pa tudi obe gospe sta bili veseli naključja, da sta se skupaj srečali z nečim sicer bližnjim, a hkrati dotlej le bolj od daleč znanim iz svojega okolja.

Ena odmevnejših pokušin judovske hrane je bila ob koncu januarja v Pavlovi hiši, slovenski postojanki na avstrijskem bregu Mure v vasi Potrna/Laafeld; prej in po tem so se zvrstile še ob predstavit­vah Zadravčeve knjige v Beltincih, Lendavi, Mariboru, Ljubljani in drugod. Ob povabilu gospe Suzane Weitlaner, ki je duša in srce Pavlove hiše, sem zastrigel z ušesi in naslednji korak je bil, z njenim posredovanjem, prvi stik z gospema Lili Šiftar in Saro Köleš. Najprej elektronski, kmalu pa tudi v živo v Lendavi. Po tem ni bilo več naključij, saj smo se takoj dogovorili za delovno srečanje – kar pri naju v Ljubljani, ker onidve pogosteje prihajata sem kot, žal, midva v Prekmurje.

Po spoznavnem klepetu in osnovnih poudarkih, kaj je v strogem judovskem izročilu košer, kaj se sme in kaj ni dovoljeno, na primer mešati mesnih in mlečnih jedi, medtem ko so pareve jedi, ribe, jajca in vse, kar zraste na zemlji, nevtralne. Med delom so sledili še drugi elementi skupne zgodbe. »Obe se zavzemava za zdravo prehranjevanje in se lotiva vsega zanimivega, kar je doma v teh naših krajih,« je povedala Lili. »Nekdanje prakse poskušava posodobiti, prenesti v sedanjost. Tako je tudi z jedmi, ki so si jih pripravljali Judje v Prekmurju. V nekaterih je pri sestavinah in okusih čutiti tudi vpliv prekmurske slovenske in madžarske kulinarične tradicije. Velik del jedi je vegetarijanskih. Ne da bi se izogibali mesu – za Jude je nečista predvsem svinjina –, temveč bolj zato, ker so tako pripravljene jedi brez zadržkov lahko pokusili vsi navzoči.«

Višave in globine bivanja

»Poznava se že triindvajset let, sodelujeva na različnih področjih, najini stični točki sta tudi Goričko in slovensko Porabje,« je dodala Sara. Lili je v štirih letih, ko je bil njen mož Drago Šiftar slovenski generalni konzul v Monoštru, dodobra spoznala tamkajšnje kraje, ljudi in njihove šege, Sara pa ima prednike iz Slovenske vesi in Ritkarovcev. »Moja mama,« pojasni, »je bila potomka v 19. stoletju iz Nemčije priseljenih Judov, pisali so se Jordan in Eberwein, priimek – köleš pomeni po madžarsko proso – pa imam po očetovi strani.« Zdaj se preživ­lja s poučevanjem angleščine v Monoštru, pet dni na teden dela tudi v zasebni sirarni Gorički raj. Lili Šiftar, ki sicer živi v Murski Soboti, ima v Budincih na severnem robu obmejnega Goričkega dva hektara velik matični sadovnjak starih sort s sedemdesetimi visokodebelnimi jablanami. Dobila ga je za darilo ob srečanju z abrahamom, nad njim pa ta čas v okviru projekta za zaščito ogroženega ptiča upkača, kakor v Prekmurju rečejo plahi smrdokavri, bdi Krajinski park Goričko. Njena mlajša prijateljica je medtem z izvrstno pripravljenim projektom Razvojna vizija ekološkega pridelovanja zelenjave s turističnimi dejavnostmi na Krplivniku, le deset kilometrov stran, dobila v upravljanje dober hektar veliko, deset let neobdelovano kmetijo. Zdaj si želi kupiti kos zemlje, da bi ekološko zgodbo nadaljevala na svojem.

Gospe Lili in Sara se ne srečujeta le na področjih kulinarike, pridelave zdrave hrane in drugih praktičnih veščin, temveč razmišljata in razpravljata tudi o duhovnih vprašanjih, kar je pri njunem prijateljevanju in sodelovanju že odveč posebej omenjati. Povsod najdeta višave in globine bivanja, ki jih je še vredno spoznati in raziskati. Obe sogovornici sta tudi redni bralki Odprte kuhinje. Radi jo spremljata, saj v njej najdeta veliko zanimivega, pogrešata pa še več spodbudnih, pozitivnih zgledov in zgodb ljudi, ki jih kriza ni spravila na kolena. »Nasploh je v medijih tega veliko premalo, zlasti v primerjavi s pisanjem o naravnih ujmah, nesrečah, zlorabah in vsakovrstnih nekaznovanih grdobijah, ki ljudi v težavah spravljajo še bolj v strah in obup,« razmišljata v en glas.