Odprta kuhinja: Junij v kuhinji s Slavko Ilich

To sem res nestrpno pričakovala: končno bo na dan prišla vsebina veder, v kateri sem posadila krompir. Pokazalo se bo, ali sem pametna ali neumna kmetica ...

In se je pokazalo, da spadam bolj med prve. Čeprav, ko gre za krompir, raje ne bi. Res sem konec marca v dve vedri posadila malo krompirja: v vsako pol kilograma lepo nakaljenih gomoljčkov kifeljčarja in okroglega krompirčka. Prodajalka na tržnici je priznala, da sicer ne ve imena sorte, je pa domač in neznansko dooober!

Izkušnje mi niso bile v pomoč. Pred leti sem namreč na balkonu že pridelala kar nekaj kilogramov, potem pa sem začela gojiti paradižnik in – saj veste, da nista dobra soseda, zato je moral krompir počakati …

Ko sem 2. junija, po dobrih dveh mesecih, pridelek izkopala, pravzaprav bolj stresla iz vedra, sem že po prvem ugotovila, da sem po tistih znanih merilih pametna kmetica! Krompirja ni bilo veliko in tudi precej droben je bil. Največ zato, ker sem ga očitno posadila preveč. Čeprav v več nivojih, je v sredini rast zastala. Nekateri matični gomolji so bili še skoraj celi in imeli so, razen dveh, treh, same (pre)majhne gomoljčke. Torej sklep: prihodnje leto ga bom posadila bolj zgodaj in manj, približno četrt kilograma na vedro. Bom poročala.

Ob tej izkušnji sem se spet vprašala, ali je vredno vrtnariti tako na malo. In si odgovorila, kot že velikokrat: »Prihranka ponavadi ni, prej me stane več, kot če bi kupila, toda veselja, in to šteje, je neizmerno več kot ob nakupovanju!«

V pričakovanju svojega pridelka krompirja sem ga prej, za pokušino, nekaj kupila. Načrtovala sem prvi letošnji žar, a je tisti dan lilo kot iz škafa. Zato sem krompirčke s plaščkom iz dimljene pancete spekla kar v pečici. Uspelo je!

Še prej pa sem skuhala korenčkovo juho. Proti poletju, ko gre zimska gomoljna zelenjava h koncu (v nakupovalnih centrih se to manj opazi), tako da so korenčki, peteršilj in pastinak že malo uveli in nič kaj lepi, je še vedno dobra za zelenjavno juho. To pot sem se odločila za korenčkovo, ki postane kuhan sladek, da je kaj. Poskusite!

Ja, in šparglji, domači, zeleni! Lani sem morala obnoviti gredo, saj sem čisto pozabila, da ta trajnica ne traja več kot 20 let! Bolj pametno jo je zamenjati že kakšno leto, dve prej! Spomladi je le še tu in tam kak junak pokukal iz zemlje! Ko posadiš nove sadike (s semeni traja vzgoja vsaj tri leta), lahko naslednje leto že odrežeš prve poganjke. Toda previdno, šele takrat, ko iz zemlje že pokuka glavica drugega, drugače rastlina propade! Zato so moji letošnji šparglji zelo tanki, vendar ravno prav za k omleti, saj so – kot dokazuje recept v nadaljevanju – takoj pečeni.

Za konec sem naredila še sladico iz najljubšega sadja naše vnukinje, iz borovnic. Tudi ta recept je zelo preprost!