Odprta kuhinja: Kasata za
 zmagovalno 
predstavo

Poletna vročina je, milo rečeno, mimo. Sezonski pocestni jedci in pivci so pozabili na sladoled in preskočili tudi že od praviloma prežganega pečenega kostanja k cenenemu kuhančku na prazničnih štantih. Pravi ljubitelji ledenih desertov pa se zdaj začenjamo posvečati sladoslastnim - zamrznjenim sladicam.

Telebani hudo širokega poznavalskega spektra seveda nimamo. Spominjamo se časov, ko so slaščičarji v imenitnih v pulte vgrajenih in v led namočenih mešalnikih »kuhali« vsak svoj sladoled. Najboljšega vaniljevega so mešali Pri Drami, najboljšega sadnega (marelice in borovnice) v Slonu in najboljšega čokoladnega, ki pa ga na škrniclje niso prodajali, brez vsake konkurence v Evropi.

V San Gimignanu imajo slaščičarno z najboljšim sladoledom na svetu, kakor trdi vrsta priznanj in časopisnih izrezkov (če ne pokusiš vseh, seveda ne moreš preveriti) sicer pa je originalnih sladoledarjev danes vse manj. Živilska industrija ponuja toliko predpripravljenih instantnih zvarkov, da se samoprodukcija ne časovno ne cenovno ne splača več. In potem so vsi sladoledi od portoroškh do dubrovniških skoraj enaki.

Za kasato (cassata), ki velja za sicilsko specialiteto, ne potrebujete specialnega sladolednega mešalnika. Kuhinjski zamrzovalnik, ročni električni mešalnik in štiri kapljice mandljeve arome so ključne sestavine vrhunske sladice.

Originalna sicilska izvedba pogosto skriva med sladolednimi plastmi tudi biskvitno testo, vendar se telebani ob njem zmrdujemo. Tudi zlaganje kasate iz kupljenih sladoledov za zaprisežene telebane ne pride v poštev. Kasata, kakršno vam predstavljam, je le na videz zahtevna slaščica, v resnici pa ob natančnem upoštevanju navodil skoraj ne morete zgrešiti.

Prvi problem je model, posoda, v katero boste zlagali različne plasti sladice, da boste svojo mojstrovino, ko jo boste postavili na mizo, tudi dovolj veličastno predstavili. Rebraste plastične embalaže kupljenih sladolednih tort se same ponujajo, primerno velik ali majhen tortni model s snemljivo stranico pa tudi.

Zdaj gremo po korakih: prvi je po pravilu mandljev.

Iz dveh beljakov stepemo trd sneg, vmešamo 90 g sladkorja in dva rumenjaka. Posebej stepemo 125 ml sladke smetane in jo odišavimo s štirimi ali petimi kapljicami mandljevega ekstrakta. Če ne drugje, v Maxiju ga zanesljivo dobite. Obe cmazi narahlo premešamo in vlijemo v model enakomerno debelo. Odložimo v zamrzovalnik. Če ste model prej obložili s prozorno folijo, boste sladico lažje in lepše spravili ven.

Drugi korak je čokoladni.

V ponvici na ognju zmehčamo 60 g kuhinjske čokolade (Kraš, Gorenjka, Manner), dodamo 2 žlici vode in 60 g kakava, dobro premešamo, nakar vmešamo še dva rumenjaka.

Posebej stepemo iz dveh beljakov trd sneg, vmešamo 90 g sladkorja in 125 ml stepene smetane. Narahlo premešamo s čokoladnim pripravkom, nakar s tem prelijemo prvo plast, ki se v modelu ohlaja v zamrzovalniku.

Tretja plast je smetanasta s praženimi mandlji, arancini in kandiranimi višnjami.

Narezane mandlje lahko seveda kupite v delikatesi, lahko pa jih (150 g) poparite, natančno odstranite kožico, vzdolžno narežete na paličice in postavite v pečico (180 stopinj) za 6 do 8 minut, da lepo porjavijo.

Arancine, v sladkorju zapečene pomarančne olupke, lahko pripravimo iz neškropljenih pomarančnih olupkov sami (OK, Španska marmelada izpod Ponc, 2. marca 2014) ali pa jih brez težav nabavite v boljši živilski trgovini. Kandirane ali vložene višnje, če jih ne dobite, lahko izpustite.

Iz beljaka in 50 g sladkorja stepemo trd sneg, 125 ml sladke smetane pa stepemo z dobrim centimetrom nasekljanega vaniljevega stroka.

Vse skupaj lepo premešamo s 125 g mandljev, 100 g na drobno narezanih arancinov in morda nekaj drugega finega kandiranega sadja (višnje, ananas) in kot tretji sloj prelijemo v model iz zamrzovalnika.

Po vsaj šestih urah v ledenici je vrhunska sladica pripravljena za zmagovalno predstavo.