Multitalent. Ga poslušate na Radiu Aktual? Ste bili na koncertu, na katerem je prepeval z Andrejem Šifrerjem? Klemen Bunderla je v fazi, ko se v njegovem življenju dogaja toliko, da bi kdo drug stežka zmogel. »Sem len človek, ki res veliko dela,« se je opisal. Pokazal nam je nekaj stvari, ki trenutno kraljujejo v njegovi kuhinji.
- ČAJ. To je za Klemna obred, pije ga v trenutkih, ko se dan umiri, najraje z mlekom ali medom, najpogosteje zvečer. Doma imata z dekletom kakih petnajst različnih okusov, cenita aromatizirane, ampak do neke mere: osladnosti, kot so na primer božične mešanice, so bolj za odišavljanje prostora, je jedek. Njegov najljubši čaj ima okus po čokoladi in čiliju, izjavi po kratkem premisleku. Na tem mestu se potem še malo ustavimo ob njegovem nenavadnem uživanju ob lepih aromah; že kot otrok je vse, kar je pojedel, najprej temeljito ovohal, ga ovadi njegova mama, to pa se ga drži še dandanes, ko zazna vonj po časopisu, na primer. Na začudeno vprašanje, kako lahko zvečer pije pravi čaj, pravi, da nanj nima nobenega učinka, kar da je podedoval po mami. Potem izvemo, da se je najbrž začelo s kavo ...
- KAVA. Ljudje, ki zgodaj vstajajo − kot na primer voditelji jutranjega programa na radiu −, imajo s kavo tesen odnos. »Vsi, ki pravijo, da se je zgodnjega jutranjega vstajanja mogoče navaditi, lažejo!« Klemen prvo v službi spije črno, kot je rekel, zato, ker si zaradi toplega občutka lahko domišlja, »da je nekdo z njim«. Naslednja kava je čisto drugačna: z veliko kompaktne pene. Da je kot nekakšen obrok (smeh). Vedno pa je brez sladkorja, če je prva ali zadnja. Je pa hec, kot izvemo, da je bil kavi privržen že od plenic naprej: ko so drugi srebali opojni napoj, se je začel tako tresti, da so se ga usmilili in mu dali kapljo v drobceno skodelico, polno mleka, pozneje si je sam stregel kavno usedlino na žlico. »Ampak je bil kljub temu nenavadno miren otrok,« pove njegova mama. Jedel je in gledal risanke; idealen za varuške. Kot kaže, pa se je ves ta kofein kar malo nalagal, svojo moč pokazal po štirinajstem letu in pride prav zdaj, ko je Klemnov delovnik pravzaprav od jutra do sutra, kakor se reče.
- MEŠALNIK. Njegova trenutna hrana je prevladujoče veganska, kar pomeni, da v kuhinji kraljuje močan pokončni mešalnik. »Kdor hoče dobro vegansko jesti, prej ali slej ugotovi, da potrebuje dober blender, s katerim si potem meša vse od smutijev do kruhov brez mok, presnih tort ...« Sicer Klemen zanika, da bi bil vegan, svojo hrano opisuje kot makrobiotično, je jajca, ribe ... in se potem spominja nekdanjih dni, kot je bil zagnan jedec klobas, tudi neprekajenih, če je treba. Trenutno se prehranjuje drugače zato, ker se je odločil, da si bo − razstrupil jetra. Najbolj ga matra, da ne sme jesti morskih sadežev, sicer njegove priljubljene hrane, pa to, da se je lotil ravno v času, ko si drugi mastimo brke ob Martinovih pojedinah. Je pa že izračunal, da se mu dieta izteče proti koncu prihajajočega tedna, in si je zamislil, kako bo šel po koncertu, ki ga ima ta večer, kar ponoči v obrat hitre prehrane, na ribji burger.
- BELJAKOVINE. Na naše čudenje, kako gre to v makrobiotsko prehrano, pravi, da proteine na žlico je že nekaj let, in sicer po treningu, da si nahrani mišice in se ne trese, kot je rekel. Nekaj malega ima pokazati na to temo: včasih je bil težak 110 kilogramov in je uspešno shujšal, ampak ga ne mika, da bi postal Arnold Schwarzenegger, če je kdo to pomisli. Ukvarja se s športom, ampak, kot prizna prostodušno, ne prav s srcem − samo rezultati so mu všeč. V to kategorijo občudovanja gredo verjetno tudi beljakovine in zato na naše vztrajno čudenje odgovarja, da je to samo sirotka v drugi obliki, izbral pa bi lahko tudi konopljine. Na pult jih je postavil, ker so trenutno edina sladica, ki si jo ob sadju lahko privošči. Potem se zasanja in opiše sladico iz tofuja, čokolade in manga; milo rečeno, malo je popravila njegov odnos do tofuja. Ko je leta 1998 nehal jesti meso, je imel na voljo samo vegatarijanske polpete in ... tofu.
- STOL. Pa ne navaden, kuhinjski. Ker smo hoteli, da nam Klemen pokaže domačo kuhinjo, smo se odpeljali v Moste pri Žirovnici. In tam se pač ne more zgoditi, da ne bi opazili dominantnega gorskega pobočja, ki se pne nad majhnim krajem. Res, tak pogled skozi okno je nekaj posebnega. Tudi dogajanje v kuhinji je bilo nekaj posebnega, kajti družinski maček, ki drugače ne sili ravno v družbo tujih ljudi, je prišel okrog vogala, nekajkrat začudeno s primernim veličastjem mijavknil, potem pa se odsmukal nazaj v dnevno dobo.
Tiskane izdaje
