Odprta kuhinja Lare in Boštjana Romiha

Že tradicionalno Lara, Boštjan, Rosa, Dan in Lila Romih preživijo božični večer na Štajerskem, od koder je doma Boštjan, praznično kosilo pa jih čaka na morju, kjer živijo Larini starši. Dan pozneje pa se vsa njuna ožja družina zbere še pri njih na Polici.

#1 Rezalne deske. Les oljke, masiven kos, čudovita barva. Prav takšna, kot mora biti v hiši Romihovih, kjer je vse natanko tam, kjer mora biti. Prostor diha z zunanjim svetom. Povezan je z njim skozi oknan, ki odpirajo neverjeten pogled po vsej dolžini velike družinske hiše na Polici pri Grosupljem. Opreme in dodatkov iz naravnih materialov je tudi v kuhinji veliko in med izbranimi kosi, ki dopolnjujejo domačno ozračje, je rezalna deska. Sicer deluje bolj kot umetniško delo in pravkar pečenemu jabolčno-skutnemu zavitku, ki ga je pripravila Lara, daje prav posebno težo in estetsko veličino. »Ko imaš v hiši veliko leseno mizo, ta motivom pač nadaljuješ,« pove Lara s žarom arhitektke. Les tudi Boštjanu Romihu ogromno pomeni, celo toliko, da nam zagotovi, da bodo nekoč krožnike v njihovi kuhinji nadomestile lesene podlage. Jesti s takšne lesenjače je prav poseben užitek. Mehkoba in toplina prehajata iz enega elementa v drugega. In še pomivanje je zaradi naoljenih lesenih površin veliko preprostejše. Pa ne v pomivalnem stroju.

#2 Sol. Lara nam jo pokaže. Groba, ni popolnoma bela. V njej so vidni delci, po katerih začudeno vprašamo. Arhitektka nam pove zgodbo z lanskega, sicer že tradicionalnega jadranja z družinskimi prijatelji. Nekje blizu Hvara so se z gumenjakom odpeljali do zaliva, kjer je morje s časom naredilo plitka jezerca, v njih ujeta voda je izhlapela, sol pa je ostala. Kar štiri kilograme jo je tisti dan družina nabrala. Pri kuhi uporabljajo samo to, skupaj s čudovito zgodbo pa jo dajejo v dar prijateljem in sorodnikom. Boštjan jo je zdaj, ko povezuje studijski del enega od resničnostnih šovov na komercialni televiziji, odnesel Binetu Volčiču, ki jo je z zanimanjem proučil, zelo pohvalil, skupaj z Boštjanom pa sta tudi ugotovila, da se sol, kljub vsem mikroorganizom, algam, školjkam in kamenčkom, ne pokvari, saj sama po sebi deluje kot konzervans. Družini damo čisto petko za idejo in izvedbo.

#3 Noži. Ti so ponos Boštjana Romiha. Ravno ko smo prišli k njim, je prinesel skrbno zavite, pravkar nabrušene. Pohvali delo svojega prijatelja Luke in pravi, da je njegova mala trgovina Oster rob za moškega pravi raj. Vsake tri mesece, takrat, ko vse nože hkrati odnese nabrusit, si tam za trenutek izostri tudi čute. Boštjan pove, da je človek gozda. Mladost v Savinjski dolini je preživel prav ob njegovem robu in v njem. Pravi, da se v gozdu znajde, ga začuti, nos pa ima predvsem za gobe. Točno ve, kje jih najde. In kadar jih je veliko, lahko Lara naredi še posebno obilno božično pogostitev za njune sorodnike, ki pridejo za praznike k njim domov. Že tradicionalno so na meniju njoki z različnimi omakami - paradižnikovo, sirovo in seveda gobovo. Gostitelj nas še pouči, kako preveriš, ali so noži dovolj nabrušeni. Paradižnik postaviš na podlago in ga poskušaš brez držanja razrezati. Ker je bil češnjevec z vrta premajhen, je Boštjan poskusil kar s kakijem, a zaradi trše kože ni šlo. Nož je tako prislonil nazaj na kos debla starega oreha, v katerega je Primož Dolničar dal močan magnet in zdaj čudovito dopolnjuje kuhinjski pult.

#4 Stekleničke. Veliko jih je. In polne so vzdušju in trenutku primernih Boštjanovih zvarkov, ki se harmonično vrstijo od najtemnejšega do najsvetlejšega. Šnops dela Boštjan tako, da rožice vsako posebej namoči in jih potem kombinira s sadjevcem. Letos, pravi, mu ni uspelo narediti nove zaloge, to je ostalo še od lani. No, jegermajstra seveda že dolgo ni več. Namakal je meto, meliso, šetraj, peteršilj, pelin, smrekove vršičke. Tradicijo poimenovanja pa Boštjan nosi iz Zgornje Savinjske - prihajavc (ko prideš), odhajavc (ko greš), presekavc. Slednjega manjka največ. Saj veste, dajmo enega za presekat! Za mlajše in tiste, ki pa bi pri Romihovih popili kaj lažjega, imajo domač bezeg. Ko so kupili zemljo za svoj dom, so pustili na njej bezgov grm, s katerega vsako leto poberejo cvetove in naredijo svoj bezgač.

#5 Kruh. Lara ga peče sama. To je kruh, ki ga naredi brez gnetenja. Zvečer z žlico zmeša sestavine - suh kvas, moko, sol in vodo, pokrije s folijo in pusti čez noč počivati. Naslednji dan oblikuje hlebček, ga pusti še pol urice počivati in ga v pokritem pekaču prav toliko časa peče v pečici, ki jo je že ogrela na 230 stopinj Celzija. Nato ga za 15 minut še odkrije, da se hrustjavo zapeče. Ta, ki smo ga pokusili, je bil s semeni in res odličnega okusa. Družina sicer ne poje veliko kruha, ko pa ga, je ta najpogosteje Larino delo. Mama tudi poskrbi, da je hladilnik vedno primerno poln. V njem so vedno domači mlečni izdelki - mleko, jogurti, skuta, maslo. »Ko si doma na vasi, takšne stvari preprosto dobiš,« pove Lara. Tedenska kuha je bolj v njeni domeni, si pa tudi Boštjan želi več kuhati. Žar sicer obvlada, še posebno dobro pripravlja ribe. Tako si zaupa, da pravi, »tudi če bi mi zavezali oči, bi ribe spekel 'na posuh'«. Nedeljska kosila, pa naj jih pripravi eden ali drugi, so zanje nekaj posebnega. To je čas, ki ga preživijo skupaj in ki se ga družina ves teden veseli.