Odprta kuhinja: Najboljši velikonočni recepti

Začenjamo pomladni, velikonočni trojček: danes vam predstavljamo pet najbolj zanimivih receptov, ki so nam jih bralci poslali na temo največjega krščanskega praznika, ki prinaša preporod tudi na mizo. Kulinarika velike noči je tradicionalna. Ampak veliko bolj pestra od zgolj jajčk, potice in šunke! Preberite.

Čeprav nismo agitirali, je naneslo, da ste nam pošiljali predvsem recepte iz skrinje dediščine: nekateri so znani, drugi spadajo med osebne spomine, družinsko izročilo, tako da za marsikaterega nismo vedeli. Na koncu se nam niti eden od finalistov ni zdel ponesrečen – o vsakem smo imeli kako misel, kako zanimivost, vprašanje, idejo. Teh pet, ki so pred vami, vam res kar priporočamo v pokušino: vsak bo prinesel novost na marsikatero mizo, hkrati pa boste imeli občutek, da se navezuje na tradicijo, izročilo, na misel, da se življenje hkrati vrti v krogih letnih časov in nadaljuje po svoji lastni premici.

1. mesto: pisana barvitost pomladi

Tina Smodiš je takole zapisala uvod za svoj čudoviti vrtanek: »Spečem ga vsako leto, ker s svojo barvitostjo napove prihod pomladi in velike noči.« Res. Kako je lepo dišal, kako se je lepo svetil med pomladnim okrasjem, ko smo postavljali sliko, ki jo vidite na naslednji strani! Mojca Koman, drugo sito naše komisije, je bila takole navdušena: »Kot je napisala Tina, barvitost tega kruha bode v oči že ob branju recepta. Pohvalim, da je natančno napisan in v duhu praznika, kar smo pravzaprav želeli. Z dodano zelenjavo postane 'navaden' kruh ne le za oči zapeljivo, pač pa tudi funkcionalno živilo, kar v današnjem času zelo cenimo. Vredno si ga je zapomniti.« To je zaslužena nagrada in z veseljem smo se Tini Smodiš za njen prispevek oddolžili z bonom v vrednosti 120 evrov.

2. in 3. mesto: pinca drugače, kostelski želodec

Na drugo mesto je komisija z BIC Ljubljana (Neli Selan, Jan Mohorič in Lea Sterle) postavila »žepke«: zdelo se nam je nenavad­no, kako zelo »navadni« so videti. Avtorica Anja Mikek je vsebino povprečnega velikonočnega zajtrka zavila v pincino testo: saj veste, velika noč je ena od priložnosti, ko združujemo na videz nenavadne kombinacije, kot sta sladko in slano, sladica in meso. Nekateri jedo šunko s kosom potice, naša bralka pa je iz testa za pinco naredila ta priročni paketek. Vsem je bil všeč, priročen je, tudi če boste velikonočno nedeljo izkoristili za kak izlet, da o ponedeljku, ko se gre tradicionalno na pot, v Emavs, sploh ne govorimo. Razmišljali smo celo, da bi take žepke lahko prodajali v trgovinah. Mojca Koman je sicer mislila, da tole precej izkrivlja ime pinca, ki pomeni določeno obliko, in da je recept primernejši za dni po veliki noči, ko se bodemo z ostanki hrane. No, to pravzaprav ni nobena slabost! Druga nagrada in bon za 60 evrov.

Na tretje mesto smo dali kostelski želodec, recept nam je poslala Stanka Špoler s pripisom, da je ta jed stara več kot sto let in da jo je njena mama vsakič pripravila ob veliki noči. Gre za jed, ki je podobna na primer tuhinjski fili in je pravzaprav eden od dobrih načinov reciklaže: vanjo lahko vmesimo praznične ostanke starega kruha in mesovja – res pa je, da se je treba oborožiti s silnimi količinami jajc, tako da: lahkotno tole ni. Okusa je pa dobrega in všeč nam je bilo, da je gospa poslala recept, ki ima neizpodbit­no starodavne korenine, hkrati pa ga je posodobila: namesto svinjskega želodca (embalaže) uporablja kar vrečke za peko piščanca. Mojci Koman je bilo tudi všeč: »Stara velikonočna jed, pri kateri mene vedno moti medel okus, le po kruhu in jajcih s pridihom šunke. Gospa je predvidela kar zajetno količino šunke ... Je bil okus zato kaj boljši? Pohvala gospe za izvirno izvedbo s peko v vrečki, zaradi katere se bo priprave lotila tudi kakšna mestna kuharica ali kuhar.«

Fulje, prvinc – 4. in 5. mesto

Še dva etnološka prispevka za konec. Vojka Cijan, naša redna dopisovalka, je poslala dva recepta za fulje, znano, malce pozabljeno velikonočno jed z goriškega konca. V bistvu gre še za eno različico tega, s čimer se »ukvarja« tudi kostelski želodec: v novo podobo spravlja presežke. Gospa nam je poslala recepta tako za sladke in slane fulje, z ekipo smo v njihovem centru Kult316 pripravljali sladke. Ker je ekipa mlada, ima dostikrat »ločeno« mnenje o preprostih, starodavnih receptih in tudi nad fuljami niso bili tako navdušeni, kot je bil redakcijski del. Smo pa vsi opazili, da v teh svaljčkih ne ostane čisto nič okusa po prekajenem svinjskem mesu – recept namreč reciklira vodo, v kateri se je kuhalo velikonočno meso. Tole so fini svaljki, kajti v takšni, bolj privzdignjeni izvedbi je cel kup dodatkov, ki so pogodu sladkosnednim. Kar poskusite, ne bom vam žal.

Na peto mesto smo postavili zanimivo zgodbo, ki je prišla s pismom Pavla Medveščka - Klančarja iz Solkana: »Recept za prvinc sem dobil leta 1953 od Antonije Faletič z Livških Raven. Prvince so med prvo svetovno vojno pekli le na 1. marec, ko se je začelo Belinovo leto in s tem spet čas nabiranja zelišč. Številni pa so prvince pekli tudi za veliko noč. Sestavine so vse gospodinje uporablja enake, le po količinah so bile razlike. Vse pa so svoj recept hvalile. Ta, ki sem ga dobil jaz, je zelo splošen, a hkrati dopušča, da naredimo svojega,« piše gospod Pavel. Nam se je zdela zgodba avtentična in smo sklenili poskusiti – ne vemo pa, ali smo zadeli.

Namreč, Mojca Koman: »Pri receptu me moti, da ni zapisanih natančnih količin sestavin. Tudi tu me je sram, ker za jed še nisem slišala, pa je bila menda zelo priljubljena v meni znanih krajih. Kumina je tu kot dodatek zaradi kostanja, ki napenja, kostanj, ker lepo zgosti (in je treba dodati manj orehov) in ga je bilo treba ob koncu sezone porabiti. Primorska je vendar znana po kostanju. Skuta naredi nadev bolj sočen in svež, kot napoved pomladi. Le čemu je zraven lešnik? Zaradi lepšega videza ali ima kak globlji pomen, ki se je s časom izgubil?«