Odprta kuhinja: Ne brez kuhinje in fotoaparata

Petindvajseti maj je bil včasih dan mladosti in sploh ni bilo neprijetno. V spomin na stare čase zato danes tema: mladi. Kaj dobimo, če začnemo iskati zanimivega mladega človeka, ki ga zanima hrana? Tole: blogerja, bodočega oblikovalca in fotografa, priljub­ljeno ime z instagrama, vegana, verjetno nekoč avtorja kuharske knjige. Anže Petelinšek, ki je ostal na tem »cedilu«, je 17-letni Cel­jan, dijak Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Ne predstavlja si, da bi moral živeti brez kuhinje. Ali brez fotoaparata.

Moram te pohvaliti za lepe fotografije hrane, ki jih objavljaš na svojem blogu in instagramu. Kako to, da se ti da truditi s tem?

Pred nekaj leti sem odprl račun na instagramu in potem sem imel s fotografiranjem iz dneva v dan večje veselje, ko sem videl, da drugi radi gledajo, kar objavljam. Ko pa sem pred dvema letoma postal vegan, mi je hrana postala še bolj zanimiva, tudi na druge načine. Sicer sem vizualni tip človeka in tudi obiskujem srednjo šolo za oblikovanje, zato so mi vprašanja, kakšne so slike, kako je hrana na njih videti, kakšno zgodbo in estetiko ponujajo, pomembna in hkrati nekako naravna. Sem pa tak, da raje naredim malo stvari in tiste dobro kot veliko po številu – in površno.

Bo hrana tudi nadaljevanje tvoje poti, ko končaš srednjo šolo?

Kakšna kuharska šola bi me že zanimala, je pa manjša težava v tem, da je vse, kar je veganskega, zelo drago, s šolami vred; celo Cordon Bleu je cenejši kot najbolj znana veganska kulinarična šola na svetu.

Zdaj je hrana velik in pomemben del mojega življenja, nisem pa prepričan, ali se ravno profesionalno vidim v tem. Bolj me fotografiranje hrane veseli pasivno, kot hobi. Vsaj trenutno je tako, ne vem, kaj bo čez deset let. Hitro menjam obdobja ... Moj sanjski poklic bi na primer bil, da bi delal za kakšno revijo, kjer bi lahko povezal grafično oblikovanje – svojo smer v šoli – in fotografijo. Študij bom poskušal nadaljevati v Berlinu.

No, ampak moj prvi večji cilj, povezan s hrano, je lastna kuharska knjiga, s katero pa je precej dela. Vse bi sam skuhal, in to večkrat, da preverim recepte. Potem fotografiranje ... Mimogrede: tudi recepte, ki sem jih pripravil za Odprto kuhinjo, sem večkrat preveril, da ne bi koga zavajal.

Danes pravzaprav lahko vsak fotografira in objavlja, kar hoče, hrana je še posebno priljubljena tematika, tako da je postalo že kar malo ekscesno in je dobilo celo svoje ime, food porn. Ampak kako človek začne fotografirati, tako da bo prav? Da ne bo vedno samo amater.

Sam sem začel pred približno petimi leti, in sicer tako, da sem se vpisal na tečaj, kjer sem spoznal osnovne stvari: kaj je zaklopka, kaj zaslonka, ISO, bliskavica ... Če si vizualni tip, kot jaz sem, se stvari potem razvijajo same od sebe, ne da bi se moral kaj posebej truditi okrog tega.

Kaj se ti zdi trenutni trend pri fotografiranju hrane, kot ga vidiš pri kolegih blogerjih, morda na spletu na splošno?

Mislim, da je zdaj glavna belina, pa morda modra. V glavnem zelo svetlo ali pa zelo temno. Vse pa mora biti zelo »čisto«, še vedno pa so moderni nekoliko starinski dodatki.

Veganska hrana je zdaj verjetno tudi edini večji trend pri nas. Kakšni so tvoji razlogi, da si izločili vse, kar je živalskega izvora?

Vegetarijanec sem bil že od osmega leta in vse do pred dvema letoma, ko sem imel hude zdravstvene težave in so me pravzaprav nekako prisilili, da sem jedel meso. Posledica pa je bila, da mi je »prišlo čez«, če tako rečem, in sem zato izločil vse, kar je živalskega: nehal sem jesti mleko, jajca, meso tako ali tako. Najbolj preprosto bi rekel, da mi meso smrdi. Trenutno je edina stvar živalskega izvora, ki jo uživam, med. Tega pravzaprav je veliko veganov ...

Vegan sem postal zaradi etičnih vzgibov, ne okoljskih ali kakšnih drugih modnih vzrokov, ki so tudi pogosti. Čisto preprosto je: rad imam živali, že vse od otroštva. Na kmetiji pri moji prababici smo imeli na primer zajce, ki so mi bili izred­no pri srcu. In jih res nisem mogel jesti. Tako sem postal najprej vegetarijanec, pozneje vegan. Ampak to ni bil kak velik preskok ali zdravstveni šok. Težko bi rekel, da sem opazil kakšne velike spremembe, nekatere stvari pa so šle celo v nepričakovano smer: ko sem bil vegetarijanec, sem imel ves čas premalo železa, zdaj, kot vegan, ga imam celo preveč.

Ne trdim sicer, da je veganstvo najbolj zdrava hrana, mislim pa, da je ta izbira vseeno najprej odvisna od telesnega počutja vsakega človeka posebej. Vsak naj posluša svoje telo, opazuje počutje in bo vedel, kaj je zanj primerno ... Če komu ustreza paleo prehrana, naj pač je na ta način, čeprav sam tega ne podpiram. Jaz samo pričakujem, da se nihče ne vtika vame, tako kot se jaz v nikogar. Na živce mi pa gre, da recimo zdaj vsi na veliko pišejo, koliko škode povzroča okolju pridelava in pridobivanje mandljevega mleka, nihče pa ne napiše, koliko vode spije krava, da jo potem lahko ubijejo.

So tudi znotraj veganstva trendi?

Na lepem jih je veliko postalo tudi »brezglutencev«, ker da je gluten nezdrav. No, v to pa jaz ne verjamem! Seveda ne za tiste, ki imajo potrjeno medicinsko težavo s presnovo glutena, ampak za vse druge se mi pa ne zdi smiselno, da bi ga izločali. Problem je v meri: ne jej ga osemkrat na dan, pa bo. Prav tako ne vidim smisla v izločanju sladkorja, na primer. Vidim tudi, da se ljudje trudijo, ampak včasih preveč na silo: jedo samo tisto, kar je zeleno, čeprav je jasno, da mora biti hrana barvna. Ne jedo rdeče pese, v kateri je veliko železa, vitamina C in kalcija, ampak zelenje, ker je »najbolj zdravo«.

Kaj na splošno je zdaj med mladimi zanimivo na področju hrane?

Ekstremna pola sta veganstvo in paleo, ampak mislim, da pri nas ni ne vem kak­šnih udarnih trendov. Pred nekaj tedni sem bil v Veliki Britaniji in sem videl, da vsi mladi hodijo naokrog s kokosovo vodo; ves svet se vrti okrog bio hrane, pri nas smo mogoče malo zadaj. Na naši šoli je sicer veliko vegetarijancev in veganov, ampak glede tega smo mogoče malo ekstremni. Opazil sem tudi, da veliko mladih je presne tortice. Mogoče je to trend.

Kateri trend se pa zdi tebi najbolj zanimiv?

Mene je veganstvo potegnilo vase takoj, ko se je malo bolj razširilo. Najprej se mi je zdelo, da je to sploh nemogoče in da ne bi mogel preživeti brez piškotov, potem pa sem ugotovil, da sem imel napačna prepričanja o tem, kaj sploh lahko ješ. Veganstvo se mi zdi še posebno razširjeno v zadnjem letu, imam pa tudi občutek, da ne bo trajalo, vsaj pri tistih ne, ki so se tega lotili kot mode ali zato, ker so to videli pri kakšnem vplivnem človeku.

Jaz bi rekel takole: načeloma zagovarjam raznoliko prehrano, torej da ješ vse. Mislim pa tudi, da lahko z veganskim načinom ješ raznoliko in si hkrati prijazen do živali. To pač veliko pomeni meni. Pravzaprav vedno bolj: odkar sem vegan, se je moja ljubezen do živali samo še povečala. Včasih sem se bal pajkov. Zdaj so mi že luštni. Krava se mi zdi lepa in primerna za domačo žival. (smeh) No, ampak za zdaj imam dve mački in psa ...

Nam pa so luštni recepti, ki si jih pripravili za OK. Povej, zakaj si izbrali te jedi?

Cimetove rolice navdušujejo vse okoli mene. Res je, da vzamejo malo več časa, ampak je okus tega vreden. Flapjacke sem jedel pred nekaj tedni v Veliki Britaniji in mi je bil okus nadvse všeč – zato sem doma poskusil svojo različico s kokosom, ki ga podtaknem, kamorkoli se da. Juha je obvezna, saj so mi hitre in preproste stvari, ki jih lahko jem iz skodelice, najbolj pri srcu. Azijska hrana je velik del moje prehrane. Čeprav ni prava azijska hrana, ampak le improvizacija s sestavinami, ki so na voljo, me okusi ved­no znova navdušijo. Pa tudi veliko zelenjave lahko podtaknem v tako jed. Če so cimetove rolice najljubša sladica vseh naokoli, je bananov kruh moj najljubši »comfort food«. Le redko ga pečem po istem receptu, vedno malo eksperimentiram, ker je zmes zanj res preprosta in zelo prilagodljiva – igram se z glutenskimi in brezglutenskimi vrstami moke, najraje pa uporabim mešanico obojih, npr. ovseno in pirino. Včasih vmešam še božične začimbe, včasih oreščke, včasih semena ali sadje. Všeč mi je, ker je mož­nosti res neskončno.