Tiskane izdaje
Ne eno ne drugo prepričljivo ne drži več, kajti časi, kakršni so zdaj, terjajo od precej ljudi ... Včasih tudi, da so še v nedeljo na delovnem mestu. Tako stoli okoli domače mize pogosto ostanejo prazni, kosilo pa nadomestijo hitro pripravljeni obroki. Za govejo juho lahko mirno rečem, da je na jedilnikih redko – vsaj po pričevanju znancev in prijateljev. Namreč načinov prehranjevanja, ki so nastali zaradi zdravstvenih težav ali prevzetih navad, je dandanes toliko, da ima goveja juha precej težek boj za obstanek.
Nedeljsko kosilo je po spominih iz otroštva v meni ostalo zapisano kot obred, ki nas je predvsem povezal. Še vedno hranim mamin zvezek, v katerem so nalepljeni originalni recepti, izrezani iz časopisa in zapisani pod rubriko Nedeljsko kosilo. Kot zanimivost: v večini teh nedeljskih jedilnikov je res navedena goveja juha, a z različnimi zakuhami, kot so jetrni cmočki, piščančji žličniki, zdrobovi žličniki, ribana kaša, različni rezanci, fritati, narezana zelenjava ...
Ne pozabimo na sladico. Foto: Eva Legiša
Spominjam se, da se je kmalu zjutraj že vedelo, kaj bo na jedilniku za kosilo, jedi pa so se pripravljale celo dopoldne. Prava goveja juha, torej brez jušnih kock, se namreč kuha dolgo ... Vonjave, ki so preplavile prostor, so držale v pričakovanju vso družino vse tja do dvanajste ure, ko smo sedli k mizi. (Naj še omenim, da je želodec točno vedel, kaj lahko pričakuje, in se je na to pripravil, zato je bilo tudi manj želodčnih težav.)
Pred vami so recepti enega izmed naših nedeljskih kosil, ki tudi niso čisto takšni, kot so bili pri moji mami – vendarle imam jaz zelišč v izobilju, in ko z vrta smuknem v kuhinjo s takšnim aromatičnim šopkom, tudi pri nas vse diši.
Če nas je v preteklosti nedeljsko kosilo povezovalo, nas zdaj predvsem upočasni in umiri. Kaj s tem mislim, verjetno veste vsi.
