Tiskane izdaje
To naj bi bil pogovor o tem, kako je svet zanimiv in se ga pravzaprav ni treba bati, pa seveda o brioših, rogljičkih ter bureku z okusom po brieju. Ampak tudi v sredo, ko smo prišli po dobrote za fotografiranje, so se v pariški četrti Saint Denis še streljali. In to je viselo nad vsemi. Nad nami, ki smo bili v francoski prestolnici samo občasni obiskovalci, nad Sebastienom in Céline, ki sta iz Francije prišla, resda že dolgo tega.
V petek je francoski veleposlanik v Sloveniji Pierre-François Mourier slovesno odprl njuno slaščičarno, v soboto so ju že obvestili o previdnostnih ukrepih, ki za francoske državljane veljajo tudi pri nas. To je sicer ustaljen postopek, ki ga v podobnih primerih izvedejo vsa veleposlaništva. K nam sta, mimo tega, prišla zato, ker se jima je tukaj zdelo mirno in varno ...
Kako zanimiva zgodba, pravzaprav. Mladi par – povedano najbolj preprosto – živi tako, da se selita iz države v državo, povsod ustanovita slaščičarno, potem pa dvigneta sidro in gresta naprej. V Franciji nimata več nikogar, povesta, njuna mladostna želja pa je bila, da bi vodila francosko slaščičarno v Združenih državah. Uspelo jima je; svojo prvo slaščičarno sta odprla leta 2006 v Severni Karolini. Natanko leto dni je trajalo; potem je ZDA zajela kriza in jima preprosto – niso podaljšali vizumov. In sta morala iti; naložila sta v avto, kar je šlo, in se odpravila čez mejo v Quebec v Kanado. Že zaradi jezika je bilo tu lažje. Ni pa prav lahko življenje, se danes spominja mladi par: z nekaj šarmantnega francoskega cinizma pripovedujeta, kako si je bilo treba vedno izredno natančno zapomniti, kje si parkiral avto, ko si šel v trgovino. Ko si prišel nazaj čez 20 minut, je bil že tako zameden, da je bil le še kup snega kot vsi drugi.
Po tem slabem vremenu sta izkusila še eno, ki se pojavlja v pregovorih. Doslej sta najbolj velikopotezno poslovala v Veliki Britaniji, kjer sta imela na koncu že kar štiri slaščičarne, bolje rečeno čajnice. Tu pa francoski šarm kar opustita in sta odkrito zajedljiva, ko opisujeta delovne navade Otočanov. Povsem očitno je, da so se razšli v slabi volji. Vrnila sta se v Francijo, pa tudi tam ni šlo: Sebastien, ki je šolani slaščičar in trenutno v La Brioche tudi vse sam peče (bi kdo pomagal, sprašuje), ni dobil dela: vsi, ki so videli njegov potni list, so rekli: »Aha, nekdo, ki ves čas potuje, najbrž ne bo zdržal niti pet minut.«
Po tem malo sitnem odlomku sta si zakonca, ki imata tudi tri otroke – hčer Leane, 12, ter sinova Nolanna, 11, in Cola, 9 –, zaželela malo toplega, sredozemskega okolja. V Splitu sta srečala francoskega odvetnika, ki dela v Ljubljani – in ju je vprašal, zakaj ne prideta k nam. Rezultat: La Brioche deluje že dva meseca; zaseda vršiček tistega čudnega dela Ljubljane nasproti kina Vič, za katerega ne veš, ali je park, cesta, parkirišče ali kaj tretjega. Tam stoji tudi tramvaj, cel mini kvart pa ima duha hkrati mestnega in nekako trškega. Človek kar pričakuje, da se bodo tu vsi poznali med seboj. In res; Céline pravi, da je pred dnevi stopila v cvetličarno doli na ulici, pa so ji takoj rekli: »Vi ste pa od tam, kjer so dobri rogljički.«
Céline, ki je po izobrazbi »international sales and marketing manager«, ima zanimivo mnenje o tem, kje mora taka slaščičarna stati: njuna daleč najuspešnejša v Veliki Britaniji je bila v četrti, ki je bila bolj slaba kot ne; celo kakega preprodajalca so videvali postopati naokrog. Ampak ob sobotah se je vrsta za njune slaščice več ur vila celo ven na ulico. Opogumljena s tem uspehom sta še eno odprla v nobel četrti. Polom. Malo ljudi, pa še tisti snobi. Celine je zato rekla, da bosta imela v Ljubljani slaščičarno v povsem »normalnem« delu mesta; Stara Ljubljana, pravi, je četrt turistov. Njune stranke so zdaj mladi, ki pridejo mimo iz Tobačne. Prav je imela; po dveh mesecih, pove, že ustvarjata promet, ki sta ga nameravala doseči v treh letih.
Najmočnejša kategorija je verjetno viennoiserie, dobrote iz listnatega testa s kraljevskimi rogljički na čelu. Te Sebastien dela na roke od začetka do konca, tako kot vse v slaščičarni, razen kruha, ki ga zamrznjenega vozita iz Francije in dopečeta. Rogljički so na sredi; na levi so slani kosi, ki si jih ljudje kupujejo za hitro kosilo; izmislila sta si burek z briejem in druge zanimivosti. Na drugem koncu je pecivo, na primer čudoviti millefeuille, pa hecni pingvini, po naše indijančki, flani ... Na dan prodajo kakih 300 slaščic, na hitro izračuna Céline. Ob vhodu pa je še stalaža, namenjena povezovanju: kava Escobar, zanimivi izdelki z bohinjskim mohantom, celo v čokoladi ... Prostor čudovito diši in me je spomnil na naslovnico Charlieja Hebdoja po napadih: oni imajo orožje, mi pa šampanjec, so napisali. In slaščice.
