Odprta kuhinja: Potica za oskarjevca

M
ichael Moore, sloviti dokumentarist z oskarjem (Bow­ling za Columbine), je letos aprila obiskal Slovenijo in posnel del novega filma Where to Invade Next, ki so ga do zdaj prikazali le na nekaterih redkih predpremierah. Rdeča nit: Moore obiskuje in predstavlja države, kjer imajo posamezna področja življenja bolje urejena kot v ZDA, in zato »predlaga«, da bi jih kratko malo zavzeli. V Sloveniji ga je na primer fasciniral javni izobraževalni sistem.

Po Sloveniji je Moora in njegovo ekipo vodil Borut Mekina, ki je potem teh nekaj dni strnil tudi v reportaži za Mladino. Ker smo kuharska revija, smo se takoj zapičili v podatek o tem, kako je neka »teta Polona« spekla tri potice za ekipo. Američani so namreč k nam prišli v čudaškem in nikoli prav pojas­njenem prepričanju, da smo zasvojeni s kečapom. Mekina jih je prevzgajal. Vsak dan so ob kavi jedli še Polonine potice. K navdušenju nad slovensko gastronomijo, ki ga je ekipa prav prist­no izražala, je zanesljivo pripomogla tudi ta slovenska delikatesa, ki so jo ves čas vozili s seboj v kombiju in rezali ob vsaki priložnosti. Zatrdili so, da še nikjer niso tako dobro jedli, se spomni Mekina.

Nazaj k skrivnostni »teti Poloni«. Poiskali smo jo. Predstavljajte si naše začudenje: pričakovali smo kakšno tradicionalno slovensko babico, rustikalnost prizora smo v svoji domišljiji opremili še s štedilnikom na drva ... Potem pa: »teta« Polona je mlada, živahna, hudo fletna in moderna pravnica iz Vrhovega Dola pri Mariboru.

»Borut je hotel potico sprva kar kupiti, pa sem rekla, da to pa že ne,« se spominja; njena povezava v tej zgodbi je sicer čisto družinska in izvira iz mladostnih prijateljstev. Polona Strašek Borko prizna, da je res hecno, kakšna presenečenja prinese življenje: kdo bi si mislil, da bo nekoč pekla za tako eminentnega človeka, kot je Michael Moore. Je pa lahko samozavestna, saj peče potice že vsaj pol življenja; prvo nekako pri petnajstih, pod vodstvom babice, ampak ta ni bila prav njena. Prvo čisto svojo pa je - se ji zdi - naredila pri dvajsetih, morda kako leto čez.

Začetke so zaznamovale polomije - potica ni zaman znana kot strah in trepet gospodinj. Po nekaj propadlih poskusih pa je le ugotovila, kako naj naredi, da bo ne le dobra, ampak tudi lepa. Za potrebe tega članka je, pravi, tudi prvič v življenju natančno izmerila vse sestavine. »Natančno« razumite dobesedno; celo temperatura prostora jo je zanimala in to je vse zapisala v receptu, ki ga objavljamo. Skoraj gotovo bo uspelo tudi vam.

Pri Borkovih, 
ki stanujejo v luštni moderni hiški v Vrhovem Dolu, je sicer hrana pomembna. Polonina družina ima celo nasad jabolk, »strašna jabolka« je njihova blagovna znamka, pa tudi sicer tako Polona kot njen mož Samo razmišljata, kako bi bilo, ko bi se lahko ukvarjala s hrano zares: odprla butično gostišče, kjer bi gostje jedli tako, kot kuha družina zase, doma. Z veseljem in zanimanjem za to, kar je zdravo in domače. Pa še eno malo drugačno željo poslovno željo ima Polona: veselilo bi jo delati v državnem protokolu.

Borut Mekina se je v članku, s katerem je popisoval Moorov obisk v Sloveniji malo cinično, malo pa mogoče tudi zares, precej ukvarjal z vprašanjem hrane: »Vprašanje kečapa in Slovencev je sicer lahko smešno, po drugi strani pa je, v realpolitičnem smislu, prekleto resno. Moore, oskarjevec, verjetno najpopularnejši ameriški in svetovni dokumentarist, ima zgolj sledilcev na twitterju toliko, kolikor ima Slovenija prebivalcev. Zato bi lahko s kakšnim kiksom hitro spodkopal dolgoleten poosamosvojitveni trud slovenske diplomacije. Malce nepozornosti in Slovenija bi v svetovni javnosti postala dežela, znana po tem, da v njej ljudje jedo kečap, ne pa, denimo, potice.« Evo, želja deloma uresničena: »teta« Polona je tako pekla kar malo diplomatsko-protokolarno ...

Orehova potica z rozinami

Sestavine:

testo:

• 500 g bele moke tip 500
• 30 g kvasa
• 80 g sladkorja
• 80 g masla
• 1/2 žličke soli
• 3 rumenjaki
• 2 do 2,5 dl mleka
• žlička ruma
• ščepec naribane limonine lupinice

nadev:

• 350 g fino mletih orehov
• 130 sladkorja
• 2 dl mleka
• jajce
• 80 g masla
• 80 g rozin
• žlička naribane limonine lupinice
• žlica ruma

Priprava:

1. Testo: mleko segrejemo na 37-40 stopinj in stopimo maslo. Ko se mleko greje, v manjšo posodico nadrobimo kvas in dodamo sladkor. Prilijemo toplo mleko in ga posujemo z moko. Posodico pokrijemo in pustimo približno dve minuti.
2. Medtem presejemo moko v posodo, v kateri bo testo vzhajalo. Na sredi naredimo jamico in vanjo vsujemo sladkor, rumenjake, rum in limonino lupinico. Sol potresemo ob robu posode, saj se sol in kvas na začetku ne marata preveč.
3. V jamico zdaj vlijemo kvasec in stopljeno maslo. Mešati začnemo na sredini, in ko se sestavine začnejo sprijemati, postopoma dolivamo mleko. Z mešalnikom krožimo ob robovih posode, da zajamemo vso moko. Če se nam zdi, da je po minuti gnetenja testo »pocasto«, po njem potresemo malo moke, če pa je pretrdo, mu dodamo žlico ali dve mleka.
4. Testo gnetemo 5-6 minut. Ko končamo, posodo pokrijemo s kuhinjsko krpo in pustimo vzhajati približno uro oziroma tako dolgo, da naraste za dvakrat.
5. Nadev: medtem ko testo vzhaja, zavremo mleko za nadev in stopimo maslo. V posodo vsujemo zmlete orehe, dodamo sladkor, rum, limonino lupinico in vse prelijemo z vrelim mlekom. Pomešamo v gladko zmes in dodamo stopljeno maslo. Ko se nadev ohladi, mu primešamo rumen­jak in beljakov sneg. Na koncu dodamo še odcejene in stisnjene rozine, ki smo jih namakali v mešanici 1 dl ruma in 1 dl vode. Nadev ne sme biti trd.
6. Ko je testo vzhajano, ga zvrnemo na sredino pomokanega prtiča in razvaljamo v pravokotnik, debel 3-4 mm.
7. Testo premažemo z nadevom približno tako na debelo, kot je debelo testo. Na koncu, kjer bomo potico začeli zvijati, naj bo namazano do roba.
8. Potico zvijemo tako, da spodnji rob prepognemo za približno centimeter navzgor in nato začnemo tesno zvijati. Ko pridemo do konca, mora biti rob spodaj.
9. Zaviti potici odrežemo približno pet centimetrov roba. V namaščen pekač položimo najprej tisti konec, ki smo mu odrezali rob, in nadaljujemo s preostalim delom. Če je potice preveč, odvečni del odrežemo in ga spečemo posebej ali ga zavijemo v krpo in skuhamo (približno 40 minut).
10. Potico na več mestih prebodemo s tanko pletilko, pokrijemo s kuhinjsko krpo in pustimo vzhajati približno 50 minut. Preden jo položimo v ogreto pečico, jo premažemo z beljakom.
11. Prvih 10 minut potico pečemo pri 200 stopinjah, naslednjih 40 minut pa pri 180 stopinjah. Če po 20 minutah že močno potemni, jo pokrijemo z alufolijo. To odstranimo petnajst minut pred koncem peke.
12. Pečeno potico pustimo v pekaču počivati približno 10 minut, nakar jo zvrnemo iz pekača in jo po vrhu premažemo z maslom. Prekrijemo jo s kuhinjsko krpo in počakamo, da se ohladi. Preden jo postrežemo, jo posujemo s sladkorjem v prahu.
13. Zavita v alufolijo je dobra tudi po štirih dneh.