Odprta kuhinja: Prijazna sejanja z Metko in Tino

Pred nama so zdravi prigrizki iz suhega sadja in čokolade, pa dišeč pomarančni čaj, domača mešanica. Vrt je v tem tednu še miroval, ampak med sezono bo oskrboval to isto mizo s pravzaprav neverjetno količino zelenjave. Metka T. Gomboc je nekoč s sistematičnim večmesečnim tehtanjem dognala, da so na kakih stotih kvadratnih metrih pridelali skoraj tono zelenjave.

Metka in Tina Ternjak, mati in hči, sta znan vrtnarski par, ki že več sezon s tedenskimi oddajami na komercialni televiziji ljudem pripoveduje, kar je v bistvu ogrodje njihovega domačega načina življenja. Zanimiva kombinacija sta: Metka, s katero klepetam danes, je po izobrazbi kemičarka, nekdaj je bila zaposlena v razvojnem oddelku Henkla. Hči je diplomirana inženirka kmetijstva, proučevalka sonaravnih načinov pridelovanja in predelovanja hrane, zato ni čudno, da je taka tudi oddaja.

Poleg oddaj, ki nastajajo na domačem vrtu v Skokah pri Mariboru, sodelujeta pri reviji Urbano vrtičkanje, vodita različne delavnice, pred kratkim pa sta izdali priročnik, Vrtičkanje z Metko in Tino.

Razpon njunih nasvetov je kar širok: Metka pove, da je med najbolj priljubljenimi temami delavnic naravna kozmetika, ljudje vedno radi poskušajo tudi kuharske recepte, ki jih pripravljata pred njimi. Zanimivo, opaža, da je med poslušalci zelo veliko medicinskih sester, farmacevtov, celo zdravnikov. Skratka ljudi, ki so v rednem stiku s tako ali drugačno kemijo in farmacijo. Zavedanje o pomenu tega, kaj damo v in na svoje telo, je med ljudmi vse bolj razširjeno. Vrtnarjenje, njuna osnovna dejavnost, je zdrav, prijeten način, ki združuje same dobre reči: rekreacijo, antistresno terapijo, predvsem pa obljubo zdrave, dobre, domače hrane.

Priznajte, v začetku prihajajočega tedna, ko nas bo večina sejala paradižnik: ne vidite že zdaj aromatičnih plodov, ki jih režete v solato na vroč poletni dan?

... in smo že v paradižniku

Nič čudnega torej, da smo včasih kar malo zaletavi, veselo neučakani in tudi z Metko, še preden se dobro predstaviva, že planeva naravnost v paradižnik: »Ugotav­ljam, da številni sejejo prehitro, sadike so prezgodaj velike, zahtevne, hočejo prehitro v zemljo, pa še ni čas. Zadnja tri leta opažam, da tudi po ledenih možeh sredi maja še pride krajše obdobje mokrega in hladnega vremena. Rastline, ki so že na prostem, sicer ne umrejo, ampak njihova rast se zavre in potem životarijo. Paradižnik, ki se muči, je bolj nagnjen k bolezni. Ljudje ponavadi kličejo že julija, kaj naj naredijo, in vedno se izkaže, da so sadili že okrog prvega maja.« Sogovornica navaja, da so pri njih doma nazadnje imeli krompirjevo plesen pred šestimi leti, ko so že snemali prispevke za oddajo, družina pa je šla na dopust – in ko so se vrnili, je bilo s paradižnikom v dveh dneh vsega konec.

To pa je bilo v vsej štiridesetletni vrtnarski karieri Metke T. Gomboc tudi prvič in zadnjič, pravi. Še enkrat poudarja, da paradižnika ne sejejo pred drugo polovico marca, pikirajo pa ga tudi dvakrat, če je treba, kar utrdi koreninski sistem in rastlino opremi za boj. Za zaščito uporablja škropivo, ki ga pripravijo iz litra svežega polnomastnega mleka, dveh litrov vode ali kamiličnega čaja, dveh žlic sode bikarbone ter dveh žlic sončničnega ali oljčnega olja in brizga ekološkega tekočega mila ali detergenta za posodo. S tem je treba škropiti enkrat na teden, lani so tudi manj, ko je bilo leto dokaj suho. Zadnji paradižnik so pobrali točno 12. decembra, izpod koprene v plastenjaku.

Nenavadni izbor

Vrt je bil zmeraj del družinskega urnika; Metka prenaša na štiri otroke tisto, kar se je naučila od svojih prednikov, predvsem omice in oteka v Mariboru, pa tet, ki sta živeli na Kozjanskem, zdaj se tradicija oplaja z mlado zagnanostjo njene hčerke, ki ima rada tudi bolj eksotične vrtnine in je lep čas preživela po različnih vzorčnih kmetijah po Evropi.

»Solate, česen in fižol so na vrtu od nekdaj. Paradižnik tudi vsi hočemo imeti,« začne Metka odgovarjati na vprašanje, zakaj tako nenavaden izbor rastlin, ki sta jih predstavili v svoji knjigi. »Kopriva je pomembna, ker je zanimiva kulinarično, na vrtu jo uporabljamo kot gnojilo in dobrodošla je v kozmetiki. Inkovsko kumaro, orjaško plezalko, sva predstav­ljali tudi v oddaji in je vzbudila ogrom­no zanimanja, prav tako malabarska špinača, ki jo lahko uporabimo tudi kot prekrivno rastlino. Za čemaž, na primer, nisem prepričana, ali ljudje vedo, da ga lahko doma tudi gojijo, ne samo nabirajo v naravi. Vsaj za solato ga bo ... Prav tako mislim, da bodo ljudje v prihodnosti več sadili ingverja; mogoče se niti ne zavedajo, da ga lahko pridelajo sami, v loncih,« pripoveduje, ko se sprehajava po vrtu in prideva ravno mimo lonca, kjer ingver čaka, da bo začel rasti. Po odzivu na delavnicah pričakuje tudi, da bo več zanimanja za melonasto hruško (pepino). Lani se je bodla tudi z bombažem, pa ni uspel, ker ga je sadila prepozno, letos imajo v načrtu še sirek.

Skupne življenjske odločitve

»V resnici pa mislim, da je najboljša hrana lokalna in mešana,« pravi Metka. »Včasih sem kuhala čisto dunajsko: juha, meso, vedno se je končalo s sladico. Tega zdaj že desetletja več ne delam. Danes nam je čisto dovolj solata, pa morda dve jajci. Kadar jemo meso, je vedno v majhnih količinah in ekološkega izvora. Samopreskrbni pač nismo: pomaranče vseeno še kupimo (smeh), čeprav nikoli v velikih trgovskih centrih. Težavna obdob­ja, kot je poznozimsko, pa prebrodimo z vloženo domačo zelenjavo.«

Tudi v njihovi družini je prišel trenutek, ko je bilo treba temeljito premisliti, preurediti življenje. Mož je zbolel za redko obliko krvnega raka, pripoveduje, in tedaj se je poglobila v knjige. Že 260 jih je prebrala, pravi, pa še ni dobila jasnih odgovorov, kaj je zdrava izbira v trenutku, ko je načeto zdravje, in v takih dvomih se znajdejo mnogi. Njen odgovor: ne izberite diete, to je način življenja in vsak se mora pri sebi trdno odločiti, da bo temu sledil in tudi kaj spremenil. Ljudje ne vedo, kje začeti in, pri vsej tej literaturi, kaj je bilo napisano neodvisno in strokovno, ne pa v okviru kakšnega sponzorstva.

To je bil zadnji košček v sestavljanki načina življenja, ki se je gradil zaradi vzgoje prednikov, ki so samopreskrbnost jemali kot samo po sebi umevno, pa ob dejstvu, da so otroci športniki in so vedno pazili, kaj dajejo v lonec. »Na zrak, na stres, na vodo nimamo vpliva, na hrano pač,« pravi Metka. Zato je pomembno, kaj in kako, prijazno, spoštljivo do drugih, »sejemo«, tudi v prenesenem pomenu: »Krofov na primer pri nas ne jemo vsak dan. Ampak če vse leto zdravo živiš, res ne vidim razloga, zakaj jih za pusta ne bi. Nimam slabe vesti, če za praznik spečem potico. Tudi otroci spoštujejo takšne stvari in se jih veselijo. Vsako leto imamo na vrtu tudi lov na velikonočna jajca – pa čeprav so vsi štirje otroci že odrasli in so šli od doma (smeh). Rada vidim, da vedo, kje dobijo informacije, če jih potrebujejo. Morajo pa dozoreti, iti čez obdobje uporništva, da bodo to znali ceniti. Nima jih smisla siliti, ker nekoč se bodo že našli. Zdaj vidim, da pravzaprav vsi štirje že živijo po naših načelih, tudi najmlajša počasi vstopa v to. Ljudje, ki spremenijo način življenja, ne smejo cele svoje družine siliti v to. To mora biti skupna odločitev in mora iti korak za korakom: človek, ki je vse življenje jedel puhast beli kruh, ne more takoj preiti na črnega, brez kvasa.«