Korošica Valerija Verhovnik je pred petimi leti zapustila mestno življenje na visokih petah, svet marketinških strategij, žuriranje ob koncu tedna in jezdenje motorja po Evropi. S Primorskega, kjer je živela desetletje in pol, se je preselila na kmetijo v enem najbolj divjih predelov Slovenije – na Vojskarsko planoto. Pol ure vožnje do Idrije, ura vožnje do Tolmina. Preden je deloma najela in deloma na obroke kupila kmetijo s 40 hektari pašnikov in osemdesetimi živalmi, si jo je poskušala – neuspešno – pridobiti v šovu Kmetija išče lastnika. Hotela je kmečko gostilno, ker je zelo rada kuhala. Da bi v resnici kmetovala ali se ukvarjala z rejo živali, ni niti pomislila. Danes ji ni žal.
Raj v domači kuhinji in hlevu
V veliki kuhinji stojita velika krušna peč in star štedilnik na drva. Tu se v resnici kuha in peče na drva. Jedilnica je prostrana in lepa, okna uokvirjajo naravo zunaj. Nič kaj lagodno življenje ni za tistega, ki se odloči tukaj živeti, za popotnika pa očarljivo, ko gleda lepoto na vsakem koraku: shrambo z dobrotami v kozarcih, debele kamnite zidove in lesena tla, z vtisnjenimi zgodbami življenja hiše, lepoto Valerijine duše, pa prijaznost njenega partnerja, ki ob televizijskih prispevkih in člankih o kmetiji najraje ostane bolj v ozadju.
Idila pred in za oknom. Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Raj na mizi
Ob našem prihodu je dišalo po domačem kruhu. Za dobrodošlico je Valerija narezala oslovsko salamo, posledice vijugaste ceste v naših glavah pa izničila z žganjem, ki diši po okoliških travnikih. In nato se je začelo: ocvirkovca, zelševka, smukavc s koprivami, dimljeno kozje meso s polnjenimi jajčki, pečena dimljena svinjska krača s krompirjevo-hrenovo omako, kozje stegno s prilogo, regrat s krompirjem in ocvirki, okisana jajčka s hrenom in bučnim oljem, kruhov hren s smetano in lešnikova potica. »Tradicionalno slovensko, le da sem dodala ščepec svojega, vse pa je iz doma pridelanih sestavin. Ker sem rojena Korošica, moja mama pa je bila izvrstna kmečka kuharica, se to pozna v moji kuhi. Lahko rečem, da je tu na mizi v glavnem tisto, kar za veliko noč jemo Korošci, le da bi namesto kruha ob slanih jedeh jedli sladko orehovo potico. Najmanj je primorskih jedi, ker prihaja pomlad pri nas z enomesečnim zamikom in še ni zelišč, ki bi jih potrebovala za vse tiste omake, s katerimi oplemenitim domače testenine: iz poganjkov in divjih trav ter drugih dobrot naših pašnikov in gozdov.«
»Spomladanski čas je sicer poseben, ker začenjajo rasti koprive, čemaž, tropotec, vse zacveti ... Moja specialiteta so ravioli z različnimi omakami z dodatkom mesa, skutni njoki z raguji ali omakami, posebnost naše kuhinje pa sta tudi kozji ragu in pečen zajček z ječmenom. Vedno kombiniram zanimive, malce drugačne reči, dodajam veliko zelišč in vsega, kar poiščem na travnikih ... Tako, na primer, naredim pesto iz regrata, vlagam popke marjetic in ivanjščic, tudi popke čemaža in bukove vršičke ... nato vse to kombiniram v različnih jedeh,« našteva Valerija. »Nič pa ne kompliciram.«
Dobrote s Kmetije Naš raj Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Odločitev za takšno življenje je prinesla ogromno dela. Po petih letih se Valerija lahko ozre nazaj in prizna: »Kot rečeno, če bi takrat, ko sem kmetijo prevzela, vedela, koliko dela sem si s tem naložila, se verjetno ne bi odločila za to pot. A mi zdaj ni žal. Če bi imela več kmetijskega znanja, si takrat ne bi drznila narediti tega koraka – še dobro, da ga nisem imela. Zdaj razumem, zakaj so se mi ljudje tako čudili in se spraševali, kaj mi je. A še ni bilo dneva, ko bi pomislila, da sem se vsega tega naveličala. Vsak moj dan se začne s kavico v kuhinji, ob oknu, kjer si, če se le da, privoščim pol ure miru. Vstanem tako, da me gostje ne slišijo, ker bi drugače takoj pritekli v kuhinjo. Poleti sem zunaj, a prav tako na skrivaj, ker sem ob kavici rada tiho. Vsako jutro gostom spečem kruh. Poleti se delo začne že ob četrti uri zjutraj. Pozimi vstajam ob osmih, ker imamo takrat zaprto.«
Korošica Valerija Verhovnik na svoji kmetiji Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Kaj smo pokusili?
Stare tradicionalne idrijske jedi. Smukavcu pravijo juha, čeprav je to zelo gosta predjed. Pripravljajo jo poleti, običajno iz mehkih listov mladega zelja, Valerija pa ga naredi tudi iz boreča, iz katerega pripravlja še pesto in različne juhe, pa s koprivami. V to jed gre veliko česna, na koncu pa jo zabeli z ocvirki. Ocvirkovca je vsem znana slana potica, v katero se lahko nareže tudi prekajeno meso ali suha klobasa. Pripravimo jo lahko v dveh oblikah – kot običajno potico ali pa testo, ki ga zvijemo kot za potico, narežemo po porcijah. Tudi zelševka je vrsta potice, njeni glavni sestavini sta drobnjak in rozine, naredi pa se na sladko. Lahko uporabimo tudi liste mlade čebule, meto in rozine, prav tako na sladko. »Vem, da je za tiste, ki tega niso vajeni, to precej nenavadna jed,« pravi Valerija.
Krača je specialiteta hiše, ker je prekajena, kuhana in pečena. Zakaj? Najprej se je to zgodilo po nesreči, končalo pa kot specialiteta. »Prvo rundo krač smo premalo podimili. Ko sem eno skuhala, je bila neužitna. A hrane nikoli ne zavržem, zato sem jo še spekla in bila je odlična.« Prašiči so seveda s kmetije, za zdaj imajo tri. Krače in rebra dimijo, vrat sušijo, drugo gre v krvavice, pečenice, suhe klobase, žolco, ocvirke, mast, pašteto ... »Na kmetiji so mesne koze, včasih smo jih imeli 60, zdaj jih je pol manj. Imamo pet krav, in ko prištejemo še bike in teleta, je to 18 glav živine. Večinoma gredo v nadaljnjo rejo, tako kot osli. Nekaj jih seveda ostane za domačo rabo,« pojasnjuje gostiteljica. Specialitete domače kuhinje so tudi oslovski golaž, oslovska juha v kombinaciji z govedino, ker je samo oslovsko meso precej sladko. Gostom z veseljem ponudijo tudi oslovske klobase in polnjena oslovska rebra.
Dobrote s kmetije Foto: Mateja Jordovič Potočnik
Kako naprej? Hišo imata v najemu do leta 2024. Bosta ostala na kmetiji? Vse skupaj je videti sila idilično, a živeti tukaj je težko. Izvedela sta, da ne bosta mogla zgraditi apartmajev, ker se v bližini začenja naravni spomenik Gačnik, tako da tukaj ni dovoljena turistična dejavnost. Zato ne vesta, ali bosta lahko preživela. Ovirajo ju številne absurdne odločitve v zakonodaji, denimo, da vam lahko gospodinja nareže salamo in jo pojeste, ne morete pa je kupiti in odnesti s seboj, ker bi morala imeti kmetija registriran predelovalni obrat. Te iste krače, ki ste jo tukaj pojedli, vam ne sme prodati kot meso. In podobne reči. A Valerija ni še nikoli obupala. »Bolj obupuje Darko. Njega te birokratske zadeve jezijo, in kadar je jezen, reče: 'Bova kar šla!' A ne odide,« v smehu sklene naš pogovor Valerija.