Odprta kuhinja: September v kuhinji s Slavko Ilich

V najbolj zadušljivih dneh smo si včasih zaželeli, da bi ga bilo kmalu konec, potem pa se je odrešilno zalivanje in iskanje osvežilne sence kar nenadoma preselilo v spomin. Zdaj upam, da bo tudi septembra vreme kar najbolj takšno, kot se spodobi in si ga želimo v devetem mesecu ...

Dovolj razglabljanja o nečem, kar tako in tako ni v naših rokah! Paradiž­nik pa je, vseh barv, oblik in okusov, kot sem že vajena. In še kar naprej obilno rodi. Še nikoli nisem pridelala toliko jajčevcev kot letos in odrezala sem tudi prvo »svojo« ohrovtovo glavo! Brez polževih obgrizkov, ker tako visoko v grede slinarji le ne prilezejo. Lahko pa jim nehote pomagamo, na primer s solatnimi sadikami, četudi domačimi. Paziti moramo, da se kak­šen ne pritihotapi iz komposta na gredo, kjer se skrije v zastirki iz slame in počaka na svojo priložnost. Glede ohrovta in jajčevcev še opozorilo: en jajčevec in štirje listi ohrovta so dovolj za malico za štiri. Recept najdete v nadaljevanju …

Ker je bilo torej v drugi polovici avgusta na obeh vrtičkih naenkrat zrelih preveč paradižnikov, sem iz pečenih večkrat naredila domačo »šalšo«. Seveda, iz plodov vseh različnih barv, kolikor jih imam. A tudi iz samo rdečih bo odlična. Zelo priporočam!

Odtrgala sem tudi že prvih nekaj listov »skodranega« ohrovta. Prvi so najslajši in zame najokusnejši presni v solati. Samo od stebla jih ločim in ročno natrgam na koščke, posolim s katero od zeliščnih soli, prelijem z bučnim oljem in balzamičnim kisom ter dobro premešam. Po vrhu potresem še nekaj narezanih drobnih paradižnikov (v različnih barvah!) in pojedina se lahko začne. Ko se bo zunaj shladilo, bodo listi malo otrdeli, tako da jih bo treba zmehčati z blanširanjem ali kuhanjem oziroma praženjem. O tem več prihodnjič.

Ker pa je bilo tako vroče in premalo moče, gobe niso in niso rasle. Vsaj ne tako, da bi se ob poti kar same ponujale. Zato sem na tržnici v Ljubljani kupila rjave šampinjone. S polento, to pot z žara (oz. narebrene ponve), so odlični! Polento skuhaš in ohladiš v plitvi posodi že prejšnji večer. Naslednji dan jo samo narežeš na rezine in popečeš … In tako naprej, kot je v receptu.

Za konec sem naredila še sladico s figami in slivami. Ti dve zelo sladki vrsti sadja sta mi še iz otroških let najljubši! In ker so prvi sveži sadeži najslajši, sem uporabila kar oboje. Zraven še rikoto in pinjole ter svež timijan. Odlična kombinacija!

Pa še obljuba dela dolg: maja sem obljubila, da bom poročala, kakšni bodo »novi« paradižniki, imenovani zlatava. No, niso čisto takšni, kot so naslikani na vrečki s semeni … Lupina bi morala biti ob prerezu rumena, sredica pa temno rdeča … So pa vsaj okusni in veliko jih je, kar je tudi nekaj!