Odprta kuhinja: Sestradani nad sovražnika

Pred sto leti, 23. maja zvečer, so padli prvi streli in začel se je prvi od 888 vojnih dni na 93 kilometrov dolgi soški fronti, največjem vojnem spopadu na naših tleh. O poteku vojaških operacij govori za več metrov polic strokovnih knjig, o tem, kako so vojno doživ­ljali – kako so sploh preživeli iz dneva v dan – vojaki in civilisti, pa je zapisanega veliko manj. Pri nas je edino strokovno delo te vrste Kuharska knjiga – Libro di ricette zgodovinarke Slavice Plahuta. Iz nje je tudi izbor za to priložnost malo prirejenih receptov ob Soči vojskujočih se narodov.

Izbruh vojne je najprej prizadel večinoma slovensko prebivalstvo vzdolž bojne črte na obeh bregovih Soče. Blizu 80.000 ljudi na avstro-ogrski in še dobrih 10.000 na italijanski strani je moralo oditi k svojcem ali v begunska taborišča, drugi, le nekoliko globlje v zaledju, pa so izkusili vse strahote vojne: poleg uničevanja in smrti na vsakem koraku predvsem hudo pomanjkanje. To je z zamolklim bobnenjem topov seglo vse do Ljubljane in še naprej v notranjost današnje države. Najhuje so trpeli ljudje na Krasu in navzgor ob Soči do alpskih vršacev. Topniško obstreljevanje jim je uničevalo domove in pridelek, tako da so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Vojaki so bili odvisni od oskrbe iz zaledja, ki je bila iz leta v leto slabša in bolj neredna. Italijanom je sprva šlo bolje, a ker niso pričakovali dolge vojne, temveč hitro zmago, so tudi njim začele pohajati zaloge. V zadnjem vojnem letu ob reki Piavi, kjer jim je po preboju pri Kobaridu uspelo ustaviti avstrijsko-nemško napredovanje, so bili bolj in bolj odvisni od pomoči zaveznikov. Ne le v orožju in vojaštvu, tudi v hrani.

Druga plat vojne

Ob številnih podrobnih opisih spopadov v dvanajstih soških bitkah se je ohranilo le malo poročil o drugi plati vsake vojne: o preskrbi enot, predvsem s hrano, od česar je bila njihova bojna pripravljenost vsaj toliko odvisna kot od oborožitve in izurjenosti. Največ zapisov o »menaži«, kaj in koliko so jedli vojaki in častniki, ki so praviloma imeli svoje, bolje založene kuhinje, na obeh straneh fronte, se je ohranilo v literaturi in še posebno v dnevniških in spominskih zapiskih ter (cenzuriranih) pismih vojakov s fronte.

Bržkone najznamenitejše delo o vojni v Posočju je Hemingwayev roman Zbogom orožje, za nas pa Doberdob Prežihovega Voranca. Pisatelj je v njem večkrat omenjal lakoto in žejo, ki ju je izkusil tudi sam. Ko je soborec v premoru med italijanskim obstreljevanjem in naskoki vzkliknil: »Madona, kako mi kruli po želodcu!« so se vsi »hkrati spomnili, da so lačni, da že dva dni niso nič toplega zaužili. /…/ V krušnikih so poiskali rezervne porcije in začeli glodati suhor (prepečenec). Toda komaj so se jim prvi grižljaji stajali v ustih, so spoznali, da jih ne žge toliko glad, temveč žeja, silna pekoča žeja. Čutare so bile že davno prazne. In zunaj je butalo, butalo, butalo …« Malo pozneje so se nosači le prebili do prvih rovov, »… toda brez juhe z mesom, brez kave. Samo kruh in sir ter rum so privlekli. Nekje na potu je namreč kolono s proviantom zadela granata …«

Še bolj stvarna so pričevanja slovenskih vojakov s soške fronte. Jakob Prešern iz Begunj na Gorenjskem je na primer v dnevnikih, objavljenih v knjigi Vojak 1915–1918, ob veliki noči 1916 pod Krnom zapisal: »Preživljamo praznike, zraven pa stradamo. Včeraj ni bilo ne kruha ne kosila, pač pa so nam dovolili, da za kosilo lahko pojemo vsak po eno rezervno porcijo prepečenca in eno celo konzervo. /…/ Vojaštvo je civilistom izpraznilo vse zaloge, tako da se niti za denar ničesar več ne dobi. Želodec nam poje kot gramofon s pokvarjeno ploščo, zraven pa nas danes razveselijo še z vajami v polni bojni opremi.« Teden pozneje pa: »Vsak tretji dan dobivamo dnevno porcijo kruha za dan nazaj, zraven pa še po 5 dekagramov prepečenca. Enako vsak tretji dan nekaj govedine, ostale dni pa žvečimo konzerve, ki jih želodec ne prenaša več. Zato se tudi širijo govorice, da ofenzive morda ne bo, ker sestradanih ljudi ni mogoče uspešno goniti nad sovražnika ...«

Babilon v Posočju

O srditosti bojev pred stotimi leti pričajo tudi številna spoštljivo urejena pokopališča in spomeniki ob nekdanji soški fronti. Na križih padlih se ponekod še dajo razbrati imena, druga je že zabrisal čas. Ob njih si današnji človek poskuša predstavljati, od kod so prišli in kaj vse so prestali ti mladi ljudje, izčrpani in prezebli, lačni in žejni, preden so omahnili v smrt. Eden takih krajev spomina in premišljevanja je vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom. Spomenik v čast več kot 800 tam pokopanim po svoje izraža tudi razpoloženje, ki je vladalo med pripadniki različnih narodov habsburške monarhije. Iz kam­na izklesana vojaka, bošnjaški pešak in ob njem avstrijski – lahko bi bil tudi Slovenec! – gorski lovec, se družno ozirata proti Rombonu in s svojim zgledom simbolizirata zvestobo cesarju. Bojevitim Bošnjakom, ki so s svojimi rdečimi fesi Italijanom naganjali smrtni strah v kosti, so postavili celo mošejo in poskrbeli tudi za kuhinjo v skladu z njihovimi verskimi zapovedmi.

Sploh je bilo Posočje v letih 1915–1917 pravi Babilon. V avstro-ogrskih enotah, ki so jih v 12. bitki odločilno okrepili Nemci, so bili pripadniki vseh narodov monarhije, pa tudi Italijanom so po polomu pri Kobaridu priskočili na pomoč Francozi in Britanci s svojimi kolonialnimi četami ter nazadnje še Američani. Vsi so pripeljali s seboj svojo hrano in kuharje ter svoje šege in okuse, ki jih ni mogoče niti našteti, kaj šele opisati. Še največ o tej izjemni pestrosti – seveda v okvirih vojnih razmer in v znamenju čedalje hujšega pomanjkanja – najdemo v Kuharski knjigi zgodovinarke Slavice Plahuta, nastale v okviru projekta Sabotin – Park miru. V njej je ob orisu dogodkov, ki so prvič v zgodovini pretresli ves svet, osrednja pozornost namenjena trpljenju brezimnih množic na fronti in v zaledju, boju za preživetje tudi takrat, ko je orožje molčalo ali je bila fronta več sto kilometrov stran. V izbor receptov je avtorica poleg tradicionalnih jedi Slovencev, Avstrijcev in Bošnjakov vključila še jedi Madžarov, Čehov, Slovakov, Hrvatov, Poljakov, Ukrajincev in drugih na eni strani ter italijanskih, francoskih, britanskih in ameriških enot na drugi, ki so se ob predpisani vojaški hrani kdaj pa kdaj tudi znašle na jedilniku. Na začetku jim je dodala še nekaj skromnih jedi, ki so si jih pripravljali civilisti v zaledju.