Odprta kuhinja: »Simpl« življenje po Evino

V resnici je res lahko preprosto. Eva Žontar sicer uporablja besedo »simpl«. Bil pa je to tisti občutek, ko smo vsi trije spoznali, da nas nihče ne sili, da smo tu sredi gozda, sedimo na lesni klopci, se pomenkujemo o zdravi hrani in zadovoljnem, dobrem življenju, gledamo na Litijo pod seboj. In jemo veganske sladice, ki jih je pripravila naša današnja sogovornica.

Kdor spremlja slovensko vegansko literaturo, je naletel na knjižico Simpl sladice, ki jo je pred kratkim izdala mlada svetovalka za rastlinsko prehranjevanje Eva Žontar. Privlačen koncept: to so sladičke, ki ne vsebujejo več kot pet sestavin. Včasih je priprava nekaj daljša, nikoli pa tako zahtevna, da se tega ne bi mogli lotiti tudi sami. Zanimivo: res je pet sestavin, pet nasvetov, pet misli čisto dovolj, da se zadeva »drži skupaj«. V poplavi dizajnersko lepih, a med seboj po slogu zamenljivih kuharskih knjig, ki so na policah v tem času, ta izstopa kot nepretenciozna, ampak verodostojna.

Eva je šestdesetim receptom dala dodatno vrednost v obliki enakega števila nasvetov. Držijo. In tudi stebri celostnega dobrega življenja (temelji celostnega zdravja, naravna nega telesa, lastnosti srečnih ljudi ...), ki jih kot kratka poglavja s petimi točkami ponudi vmes – tudi ti res držijo. Je pa s tem tako kot s prehranskimi dodatki: že zdavnaj so ugotovili, da jih jedo tisti, ki že tako zelo dobro skrbijo za pravilno prehrano, da jih niti ne potrebujejo. Tudi Evini nasveti bodo verjetno šli do srca predvsem tistim, ki so že doslej veliko storili za to, da bi se njihovo počutje in veselje do življenja izboljšala.

Sogovornica že nekaj let dela tudi kot svetovalka za ljudi, ki si želijo preiti na rastlinski način prehranjevanja, in ugotavlja podobno: »Tisti, ki pridejo z resnim namenom, potrebujejo samo nekaj opore, občutka, da imajo nekoga ob sebi, in so pravzaprav že prišli do temelja spremembe, h kateri gredo.« Bolj je križ s tistimi, ki mislijo, da bodo en teden jedli vegansko – in bo vse drugače.

Nova generacija

Eva Žontar je s 25 leti ena najmlajših sogovornic, kar smo jih imeli v Odprti kuhinji, in samo upamo lahko, da je tipična predstavnica te mlajše generacije. Kajti ta bo potem sposobna spremeniti svet na bolje, pa naj se morda sliši pretirano. V preprostem pomenku, za katerega smo si izbrali lepo okolje jesensko dramatičnega gozdička na hribu Sitarjevec nad Litijo, kjer je Eva preživela otroštvo, je suvereno predstavljala svoje poglede: to ni več obup generacije, ki je obvisela nekje »vmes« med starim in novim načinom, kako se vrti svet, ampak samozavest nove, z drugačnimi poudarki. Služba, eksistenca, dom s stenami niso več tako v fokusu: kakor je opaziti vsaj pri Evi, so jo nadomestili sproščenost, nevezanost na prostor, neobremenjenost s služenjem in redno službo, etičen odnos so živali in okolja.

Je veganka, njen način prehranjevanja se je približno na polovici njenega mladega življenja spremenil, ker ima pač rada živali. Danes ne misli, da se drugače kot vegansko ni mogoče zdravo prehranjevati, pri njej je bila to odločitev, ki je povezana z etičnim odnosom, ne le do živih bitij, ampak tudi do okolja. Intenzivna živinoreja je velikanski okoljski problem, tega se bomo morali zavedeti tudi nevegani. Eva upa, da bi se z manjšim povpraševanjem po mesu postopoma, v desetletjih, zmanjšale na silo razmnožene industrijske črede.

Najboljši fast food

Na roke ji gre pri njenem načinu prehranjevanja tudi dejstvo, da je nora na sadje, predvsem tropsko. To je celo ena prvih asociacij, ki jih pove o sebi, v povezavi s hrano. In celo motiv za njena redna potovanja v dosegljive kraje planeta. Trenutek najboljšega fast fooda: na tržnici iz kupa zrelega tropskega sadja izvlečeš idealnega in ga s slastjo poješ. Naj vas zato ne čudi njen puding z mangom na gozdnem pikniku na naslednjih straneh.

Njena kuharska inovacija – pravzaprav je morala dobro premisliti, kaj bi si res lahko »lastila« – so sladice, ki jih lahko ješ kot glavni obrok. Ne vsebujejo olja, rafiniranega sladkorja, mleka in jajc, nimajo pa tudi ne praznih kalorij, pravi Eva: »Večina presnih sladic je takih zbitih, mastnih, težkih, ker vsebujejo veliko oreščkov in kokosovega olja; meni niso nikoli dobro naredile v želodcu. Sama sem jih začela pripravljati brez oreščkov in olj, zaradi česar so bolj lahkotne, po njih se ne počutiš težko in utrujeno, in ker so vse sestavine polnovredne in hranljive, ima takšna sladica dejansko hranilno vrednost, ki se lahko primerja s hranilno vrednostjo uravnoteženega obroka. Tu so vlaknine, vitamini, minerali, ogljikovi hidati,« navaja.

(Dokaz: poleg tega, da sladice pohvaliva dva nevegana, dovolj pove tale utrinek: jabolčni zavitek je med slikanjem tako dišal, da smo vsi postali grozno lačni. In kaj mislite, kdo je celega snedel? Eva :) Dodatni argument: če boste sladico jedli kot glavni obrok, se vam ne bo treba v slabi vesti odločati, ali bi jedli glavni obrok in potem še pregrešno dobro sladico. Eva sicer tudi veliko »pokuri«: že na prvi pogled je športni tip ženske, njene ljubezni so joga, plezanje in gore.)

Na pot

Kaj je na prvem mestu, da ima človek tako pozitiven odnos do življenja, kot ga ima mlada Litijčanka? »Na prvem mestu je, da sprejmeš situacijo takšno, kot je, in si ne slikaš, kaj vse bi lahko bilo – če pa ni. Drugo pa je, da res poslušaš samega sebe: iščeš, ob čem ti zaigra srce in ob čem ti ne.« Ljudje, ki so resnično nezadovoljni s svojim življenjem, opaža, večinoma počnejo stvari, ob katerih jim srce ne zaigra, a nimajo poguma ali pa jih okolica tako tlači, da se ne morejo izviti iz tega.

Njo je veselilo, da ji ta dan ni bilo treba ob šestih v službo, od koder bi se vrnila ob štirih popoldne. Ko je poskušala definirati, ob čem ji je ta dan zaigralo srce, se je sprva nekoliko zamislila nad cepljenjem, ki ga je prestala zjutraj, potem pa je takoj ugotovila, zakaj je bila ta zoprnost potrebna: s fantom, ki je pred nekaj meseci dokončal študij medicine, sta se z avtomobilom, predelanim v avtodom, odpravljala v Južno Ameriko. Od minulega četrtka je uradno preseljena v avtodom.

To je pa res svoboda.