Tiskane izdaje
Nicola Fletcher mora biti res posebna gospa. Velja za eno največjih strokovnjakinj za meso na svetu, z možem Johnom gojita srnjad, v svoji karieri pa je v štiridesetih letih, kolikor se s tem področjem ukvarja, napisala osem knjig. Zanima jo morje reči: proučuje zgodovino hrane, za kar je dobila tudi pomembna priznanja, angleška krajica pa ji je pred nekaj leti podelila celo častni naslov za njeno delo na področju vzreje srnjadi. Kajti med svoje kvalifikacije, da nam lahko govori, kaj je pri mesu dobro in kaj ne, šteje tudi to, da je Fletcherjeva kmetica in poklicna pridelovalka mesa.
In vendar. Avtoričin uvod je vse prej kot eno samo slavljenje uživanja mesa. Dobre argumente naniza, kako bi to morali početi, saj, kakor piše, uživanje mesa vzbuja močna in zapletena čustva, pri čemer se v današnjem urbanem svetu izgublja vedenje o bistvu odnosa, ki smo ga nekoč imeli do živali kot lovci, nomadi, pastirji ali mali kmetje. »Ko delaš z živalmi, pa naj gre za ugotavljanje, kaj jih pomirja ali vznemirja, ali za občudovanje spretnega živalskega trupa, jih v resnici zares občuduješ. Kot družba smo izgubili to povezanost in izguba lahko povzroči nepoznavanje, zmedenost in strah.«
Foto: Promo material
Pravi tudi, da si nič ne zatiska oči pred dejstvom, kako to gre: da morajo za to, da uživamo meso, živali umreti. »Vendar se nimamo česa bati, če živali pripravljamo spoštljivo. Ob tako velikem številu prebivalstva, ki ga je treba nahraniti, je želja po neškodljivi proizvodnji hrane neuresničljiva: celo proizvodnja veganske hrane škoduje žuželkam, divjadi in okolju. Če se torej odločimo za uživanje mesa, moramo vedeti, kako se prideluje, skrbeti, da ničesar ne zavržemo, ter meso uporabljati spoštljivo in sorazmerno,« navaja. »Ljudje so šele v 20. stoletju začeli uživati tolikšne količine mesa, da je debelost postala velika težava. Zato bi morda marsikdo med nami živel bolj zdravo, če bi skrbneje izbral meso in ga zaužil nekoliko manj,« piše ta nenavadna britanska avtorica in avtoriteta za svoje področje.
Bralcem odličnega vodnika na več kot 300 straneh (in z več kot 300 recepti in uporabnimi nasveti, tehnikami in navodili) predlaga, naj se ne zaženejo takoj v recepte, ampak naj preberejo nekaj teorije. Odlično, temeljno delo; dobro in premišljeno napisano, oblikovano prijazno do bralca in v notranjosti tudi izjemno privlačno. Naj vas nenavadno grda naslovnica ne odvrne.
Za pokušino pa: tokrat smo malček retro in so se nam sline pocedile po dobrem starem dunajskem zrezku.
Bralcem odličnega vodnika na več kot 300 straneh (in z več kot 300 recepti in uporabnimi nasveti, tehnikami in navodili) predlaga, naj se ne zaženejo takoj v recepte, ampak naj preberejo nekaj teorije. Odlično, temeljno delo; dobro in premišljeno napisano, oblikovano prijazno do bralca in v notranjosti tudi izjemno privlačno. Naj vas nenavadno grda naslovnica ne odvrne.
Za pokušino pa: tokrat smo malček retro in so se nam sline pocedile po dobrem starem dunajskem zrezku.
Kateri kos je vaš najljubši? Ga znate pripraviti? Uživate v vsakem grižljaju? Foot: Promo material
