Odprta kuhinja: V kuhinji nikoli s predpasnikom!

»Lahko že jemo ali boš še prej fotografirala?« vprašajo Urško njeni domači, preden se lotijo čudovitih jedi, ki jim jih pripravi. Urška Fartelj je avtorica zelo priljubljenega bloga 220 stopinj poševno. Diplomirana organizatorka – menedžerka počne nekaj, kar jo neizmerno veseli, a se nima za kuharico. Posebej poudarjam – Urške ne boste v kuhinji nikoli videli s predpasnikom.

Se zavedate, kako zelo priljubljen je vaš blog? Mnogi pravijo, da se ob vaših razlagah receptov, nasvetih in fotografijah pri pripravi ni mogoče zmotiti. Jedi so preprosto okusne.

Bloga nisem začela pisati zaradi popularnosti, sem pa seveda vesela velikega odziva bralcev. Držim se pravila, da je dobre stvari treba deliti z drugimi, torej tudi recepte, saj je hrana pomemben del v življenju vsakega človeka.

Zanimivo je, da ste izjavili, da vaš cilj ni število obiskov, da obiskov ne štejete, da v kuhanju preprosto uživate in da vse to z veseljem delite z drugimi. Kako se je pravzaprav začelo?

Blog sem začela pisati zaradi sebe, kot neke vrste zapiske sebi in otrokom, ki bodo tako dobili tudi lepo zapuščino v obliki receptov, ki so namenjeni vsakomur za lažje lotevanje kuharije. Res so napisani tako, da je priprava jedi olajšana in razumljiva, objavljam pa recepte, ki so preverjeni pri moji družini in prijateljih. Posebno otroka, prava mala gurmana, sta odličen pokazatelj, ali je recept dober ali ne. Pisanje bloga mi pomaga tudi pri treniranju možganov, saj se borim s fibromialgijo, ki mi poleg močnih bolečin povzroča tudi težave s spominom. Kuhanje me preprosto sprosti in pozabim na bolečine, ko ustvarjamo skupaj z družino, povezujemo in preizkušamo nove okuse.

Zakaj ime blog 220 stopinj poševno?

To me pa res vsi sprašujejo. V življenju je toliko stvari, ki nas silijo, da moramo iti »ravno«, da potem vsaj v kuhinji pravim, da to ni nujno, da nam ni treba vsega narediti točno po predpisanih recepturah, ampak poslušamo svoj občutek, se prepustimo kreativnosti, sproščenosti in drznosti. Zato sem rekla, da naj bo 220 stopinj poševno in ne na primer 180 stopinj strogo vodoravno.

Pravite, da je kuhanje ena sama zabava. Vendar je za to, da postane zabava, potrebno veliko »kilometrine«, mar ne? Koliko izkušenj imate vi?

Da kuhanje postane zabava, ne potrebuješ veliko kilometrine. Moraš pa imeti voljo, željo po eksperimentiranju v kuhinji, moraš vztrajati, tudi če se ti kakšna jed ne posreči ali če zažgeš kakšen pisker, seveda pa moraš imeti tudi dobre pokuševalce in kritike, kar člani moje družine nedvomno so, saj so skupaj z menoj vsi veliki gurmani. Pri tem bi poudarila, da se je, odkar doma veliko kuhamo, prisegamo na kakovost sestavin, ki so v glavnem domače in sveže, sezonske, naše zdravje in splošno počutje bistveno izboljšalo, to pa je seveda velik uspeh in cilj, h kateremu težim.

Domačnost brez afnanja, praktičnost in uporabnost … je to vaše vodilo?

Da. Najboljše stvari na svetu so najbolj preproste! Poskušamo živeti in se prehranjevati podobno, kot so se prehranjevali naši dedki in babice: uživati sezonsko hrano. Prisegamo na sezonska, lokalna, domača živila, ki so kakovostnejša, bolj sveža in dostopna. Absolutno ne nasedamo globalni reklami o superživilih. Še zlasti si želim, da bi se območni kmetje in pridelovalci bolj povezali z nami potrošniki, tako da bi lahko od njih kupovali te kakovostne sestavine in izdelke. Zato sem na svojem blogu ustvarila projekt Slastična Slovenija na krožniku, v katerem se lahko vsak lokalni pridelovalec hrane in živil zastonj predstavi, saj jih želim tako podpreti, potrošniki pa bomo vedeli, pri kom kupiti hrano, ko bomo na primer na izletu v drugi regiji. Naj dodam, da si z možem trenutno najbolj želiva najti kakovostnega lokalnega mesarja, saj vsak steak še ni steak.

Kaj ste po poklicu? Od kod in od kdaj vas privlači kulinarični svet?

Po izobrazbi sem diplomirana organizatorka – menedžerka, pred tem pa sem končala srednjo zdravstveno šolo, iz katere črpam tudi znanje, povezano z zdravilnimi učinkovinami določenih živil. Znanje iz biologije in kemije zagotovo pride v kulinariki še kako prav, pomembna pa so tudi nekatera dejstva, kot je denimo to, da veš, kako vplivajo na tvoje telo al dente pripravljene testenine in kam se ti zalepijo razkuhane. Zakaj je pomembno, da vemo, kdaj katero jed solimo, med pripravo ali na koncu, kako to vpliva na okus in na hranila v živilu? Od nekdaj sem se spraševala, katera sestavina ali živilo je za kaj dobro. Nimam posebne kuharske izobrazbe, menim pa, da lahko z radovednostjo, voljo do kuhanja in ustvarjanja ter drznostjo dosežeš veliko.

Kdo je bil vaš vzor na začetku? Kdo je danes vaš kulinarični zgled?

Moja vzornica je bila in je še vedno Nigella Lawson, ki kuha preproste jedi s strastjo, slastično in prefinjeno. Njeni recepti v osnovi niso nič posebnega, so pa dnevno uporabni. In tako kot nje tudi mene ne boste v kuhinji nikoli videli s predpasnikom.

Niste zagovornica prepovedi? Vpliv razkošja prekmurske kulinarike? Na primer: svinjsko mast poskušate oprati krivde.

Predvsem menim, da mora vsak poslušati svoje telo. V mejah normale oziroma v zmernih količinah je vse dovoljeno in dobro, so pa seveda določena pravila. Tako bograča ne moremo skuhati na maslu, zeljnih krpic pa ne na kokosovem olju, če dobijo pristen in predvsem najboljši okus, ko so priprav­ljene s svinjsko mastjo. Svinjska mast ni noben bavbav, če je ne uporabljamo vsakodnevno, če torej pri njeni uporabi vklopimo pamet.

In pravite: »Vklopimo že enkrat pamet!«

Seveda. Namesto da bi poiskali lokalna sveža in zdrava živila, ki jih lahko najdemo zunaj, v naravi, v gozdu …, zdaj denimo v vsakem grmovju zorijo robide, na travnikih najdemo šampinjone, v gozdu dež­nikarice, kostanj, pa orehe itd., jih nekateri še vedno raje kupujejo v trgovinah, kjer živila nimajo niti približno toliko hranil in zdravilnih učinkovin, kot če bi jih nabrali v naravi. Prav tako ne bom nikoli razumela, da se ljudje, čeprav nimajo nobenih težav, vsepovprek izogibajo glutenu in belemu sladkorju. Naše telo je nanju navajeno in vsiljevati telesu razne eksotične nadomestke je, milo rečeno, nenaravno in neumno. Sem pa za to, da se, na primer, kokosov sladkor ali maščoba uporabita pri pripravi kakšne eksotične sladice, pri kateri bi bilo popolnoma neustrezno uporabiti, na primer, svinjsko mast.

Je jesen obdobje razkošja tudi v vaši kuhinji?

Absolutno. Babice nas zalagajo z vsemi mogočimi povrtninami in sadjem. Česar nimamo ali imamo na pretek, zamenjamo s prijatelji, sorodniki ali sosedi. Tako se, lahko rečem, prehranjujemo zdravo, brez dodanih E-jev in torej sezonsko.

Kaj pravijo doma na vaše razdajanje za štedilnikom?

Veseli me, da zelo radi jedo vse, kar skuham. So pa zdaj že navajeni in potrpežljivi, tako da me nič več ne sprašujejo: »Lahko že jemo ali boš še prej fotografirala?« Še posebno, tako kot vsaka mama, rada slišim otroka: »Mama, ti si najboljša kuharica na svetu!« Čeprav se nimam za kuharico, temveč počnem nekaj, kar me neizmerno veseli in je dobro za mojo družino. Pri kuhanju mi otroka rada pomagata, zato je nekako po »naravni poti« nastala knjiga Zabava na izgubljenem otoku, ki je namenjena tako staršem pri kuhanju in organiziranju rojstnodnevnih zabav kot otrokom pri njihovi zabavi in ustvarjanju. Otroka sta si že zadala tudi nov projekt: »Mama, ne bi imeli mi doma kuharske delavnice za otroke, da jim pokaževa, kaj vse se da skuhati in kako enostavno je to?«