Odprta kuhinja: V kuhinji se kuhajo tudi skupni projekti

Prvo tipanje, da bi Lucija in Damijan Stepančič, uglašena partnerja v vsakodnevnih, pa tudi ustvarjalnih projektih, povedala kaj o svojem odnosu do hrane, se je končalo s kratkim: »Pri nas hrana nima zelo pomembne vloge. Kuhava preprosto, kar se najde v hladilniku in kar imajo fantje, Orlando, Krištof in David, radi. Nič posebnega …« Pa je potem v njuni izvrstno obnovljeni kraški hiši v Senožečah med pogovorom prišlo na dan, da sploh ni tako.

Med občudovanjem s starimi kamnitimi ploščami tlakovane in s pergolo iz akacijevih debel pokrite sence za hišo – oboje je Damijanovo delo! – najprej malo pobrskamo po preteklosti. Hiša, ki potrebuje le še kakšno zaključno malenkost, je njun doslej največji skupni podvig. Poldrugo stoletje staro domačijo sredi vasi bi kak bolj »praktičen« kupec najbrž kar podrl in zgradil novo z garažo in pritiklinami, njiju pa je očarala prav s svojo zaprašeno vsebino. Zlasti imenit­no odprto kamnito ognjišče, kjer je družina sedela okrog ognja – zdaj je takih le še za vzorec –, in številni detajli. Povesta, da sta jo, umetniški duši, pred petnajstimi leti kupila na lepe oči: »Živeti v stari hiši je čisto drugače kot v novi, po vseh kotih se skrivajo sanje …« razloži Lucija. Plačala sta, preden si je stavbo ogledal statik. In preden sta si predstavljala, koliko bo stala in trajala obnova. Zdaj tega koraka ne obžalujeta, čeprav jima je nekoliko otežil življenje. Lucija namreč dela v Restavratorskem centru v Ljubljani, kar pomeni vsak delavnik vožnjo tja in nazaj. Med baročne oltarne slike in domov k svojim.

Odločila sta se, ko sta imela za seboj že lep kos skupne poti. Ta se je začela na šoli za oblikovanje in se po končanem študiju na likovni akademiji tudi uradno prepletla. Poleg družinskih obveznosti si Lucija in Damijan Stepančič po svoje delita tudi avtorstvo v različnih likovnih in knjižnih projektih. V stripih, ki izhajajo v Mladini in Literaturi, ter v poljudnih izobraževalnih knjigah in slikanicah. Ona napiše besedilo, on ga podoživi in pospremi z ilustracijami. Od časa do časa pa vsak zase sežeta tudi globlje v svet, ki sta si ga izbrala za izražanje: ona v literaturo, on v slikarstvo in oblikovanje.

Slikanica Anton pripoveduje o dogodiv­ščinah Damijanovega deda, avstrijskega vojaka v prvi svetovni vojni. Tudi Lucijin ded je izkusil takratno trpljenje, kar pa je, kot se pokaže med pogovorom, le ena od njunih povezav nekje v ozadju. Oba izvirata iz družin, ki so se zaradi poklicev moških pogosto selile, tako da so živele v različnih državah in sistemih. Potem ko je hiša v Senožečah pred osmimi leti postala dom Stepančičevih, sta vrgla tudi neke vrste sidro, ki bo, kot verjameta, naredilo konec nenehnemu preseljevanju, zapisanemu v njunih železničarsko-zidarskih in rudarsko-železarskih genih.

Kuhinja v novem domu Stepančičevih ni samo pripravljalnica hrane in jedilnica, ampak osrednji družabni prostor, kot so bile kuhinje nekoč. Med pogovorom se luščijo iz spomina podobe in dogodki. »Danes najbolj pogrešam pogovore iz otroštva,« se zamisli Lucija. »Moji predniki so se znali ure in ure pogovarjati. Zato se zdaj jaz trudim ohraniti nekaj tega. Kar je za jest', zelo hitro spravimo skupaj, potem pa se pogovarjamo. Predvsem ob večerih vztrajam, da jemo skupaj in potem še ostanemo za mizo. Takrat so ugasnjeni vsi računalniki in telefoni. Neverjetno, kaj vse mi povejo moji fant­je! Predvsem mlajša, o šoli, prijateljih, učiteljicah. Vse si zaupamo in zgladimo razne nesporazume in zamere!«

»Pri kuhi res nismo posebno inovativni ali izbirčni, a imamo svoja pravila,« nadaljuje Lucija. »Bolj kot to, kaj je na mizi, je pomembno, da je hrana sezonska in kje jemo. Poleti zunaj za hišo, pozimi v kuhinji ali pri ognjišču, kjer tudi kaj spečemo.« Temu se prilagaja kozarec vina: »Jaz ponavadi pijem belo, on rdeče. A je odvisno tudi od hrane. Če je samo solata, pije tudi on belo. Pozimi pijeva teran, poleti pa čisto navadno, a osvežilno kislico iz trgovine. Otroci so se navadili piti vodo. Le tu in tam kak dober domač jabolčni sok. Ali pa jim stisnem v vodo limono in dodam nekaj lističev mete.« V kuhinji se zgodi vse najpomembnejše. »Otroci delajo naloge in se učijo, midva pa med pomivanjem in pospravljanjem sestavljava zgodbe, ki nato postanejo stripi ali slikanice,« se nasmehne Lucija. »Ko se ohladi in pozimi smo še več v kuhinji, radi pa se zberemo tudi v veži, pri ognjišču,« doda Damijan. »Ogenj ima poseben čar. Ogenj mora biti, ne v strehi,« se zasmeji, »ampak v peči, na ognjišču. S štedilnikom, v katerem pozimi ves čas gori, ne moremo ogreti cele hiše, ampak pri nas smo se vedno bolje oblekli, če nas je zazeblo, ne pa da bi imeli kratke rokave in odpirali okna. Tako kot s toploto se danes nemarno razsipava s hrano.«

Damjan preživi največ časa v kuhinji in tudi največ kuha. »Pri tem opravilu sem najraje sam,« pove. »Zakurim štedilnik in opazujem, kako se segreva. Tako je, kot da bi zavibrirala vsa hiša, v kateri se spravljajo v red večje in manjše zakovice. Kot v parnem kotlu ladje ali lokomotive, ko se ustvarja delovni tlak ...« Pri kuhanju se umiri in sprosti. Posebno če se loti mletega mesa z veliko zelenjave ali špagetov z omako, kar je všeč otrokom. »Temu rečem menza,« raz­loži, »ker res spominja na preproste jedi iz študentskih časov. Poleti prevladujejo paradižnikove in druge solate. To je čisto nekaj drugega kot bolj zahtevne jedi, ki se jih včasih tudi lotim, sploh pa drugače kot osnovno delo, risanje. Ko spodaj pripravljam sestavine, malo improviziram, a v glavnem vem, kaj bo nastalo, ko se zgoraj v delovni sobi lotim ilustracije, pa je pogosto najprej vse nejasno, prazen list. Šele po prvih potezah steče.«

Pripravljanje priljubljene družinske jedi, lignjev z rezanci in oljkami, je skupinsko delo. Mama Lucija, ki razkrije, da sta si z Damijanom izmislila več preprostih receptov prav zato, ker po duši nista kuharja, pripravi lignje. Damijan nareže oljke, nariba parmezan in najpogosteje sam zameša sezonsko solato. Za to priložnost je gotovo jed še narisal! Če utegne, rad pomaga tudi Orlando. Nasled­nji trenutek smo že vsi za mizo. Seveda je tudi to delovno druženje priložnost za pogovor, ki ustvarja bližino. V današnjem svetu čedalje redkejšo dobrino, ki ni naprodaj.