Odprta kuhinja: Velevažno za vsako družino

Upam, da se jim bo belo pogrnjena praznična miza z vsemi sladkobnimi vonji in aprilskim zelenjem usedla v spomin.

Objavljeno
30. april 2017 13.52
Saša Drobnič Škrjanec
Saša Drobnič Škrjanec
Maja se začne sezona družinskih praznovanj: poroke, krsti, prva sveta obhajila, birme, obletnice ... Postavljajo se mlaji in pišejo dobre želje. Zavijajo se darila in vežejo šopki. Mame, babice in tete na veliko pečejo, možakarji preizkušajo vina za slavja in modrujejo ob odločitvah. Gostilničarji pa brišejo steklovino in loščijo pladnje.

Leseni kmečki podi starih podeželskih domačij ponekod še vedno razkrivajo zgodovino praznovanj in rodbinskih ceremonij: od odtisov pet (plesnih) čevljev, politega rdečega vina do vdolbin v prepiru razbitih črepinj. Od rojstva do sedmine so ti leseni podi spremljali prav vse prebivalce hiše – ta domače in tiste priženjene oz. primožene.

Hišna gospodinja in pol žlahte z botri vred je kuhalo, peklo in pripravljalo pojedino. Prav vse hode, od začetka do konca. Tik pred začetkom velikih družinskih praznovanj je bilo treba še na kolenih s sirkovo krtačo zribati leseni pod v hiši. Pa poškrobiti težke platnene in lanene prte, prtiče in vezenine. Berem Slovensko kuharico Felicite Kalinšek (izdaja iz leta 1935): »Kuhanje je velevažno za vsako družino … Dolžnost hišne gospodinje bodi, da ponudi hrano gostom in domačim na kar najlepši in mičnejši način, zlasti ob kaki slovesnejši priliki … Jedilna miza se najprej pogrne z voščenovolnenim blagom, to pa zato, da se lahko vse bolj tiho, brez ropota postavlja nanjo. Čeznjo se pogrne čist, bel namizni prt, ki mora biti brez madeža in se mu sme poznati le srednja guba, ki pride natančno čez sredo mize.«

Danes

Danes se tipičnemu Slovencu večina praznovanj zgodi v bližnji ali nekoliko oddaljeni gostilni. Ker smo se tako navadili in je manj zapleteno. Tista goveja župa ponavadi ni tako dobra kot babičina ali mamina, je pa prave barve in z nudeljci ter svežim peteršiljem. Boter ne prinese pogače, ker kruh kupijo v trgovini. Dovolimo tudi, da nam v kuhinji nekaj ocvrejo, nekaj spražijo in kak kos mesa spečejo. Postrežejo pa na plošči skupaj s kuhano zelenjavo. Ne sme manjkati še mešana solata.

Pri sladkem pa se hitro zaplete

Torto prinesemo s sabo, ker smo pa res že od mnogih slišali, kdo najboljše torte peče in s sladkorno maso lepo prekriva. In piškoti? Nikakor ne morejo biti stvar gostilniške debate. Če jih ne pečemo sami, jih pa naročimo pri kakšni gospe, ki to obvlada in se ji je visoka sezona prav v teh dneh začela. Breskvice, jagodke, vaniljevi kifeljčki, linški keksi, kokosovi hlebčki, ajdovčki, janeževi in mandljevi upognjenci, šibice, polžki, mašinski in tisti iz češkega testomata, razpokančki, poljubčki in vetrci, polmeseci, huzarski krapki, ruske kape, pa domači prijatelj, medenjaki, krhki flancati, domine in nešteto izvedb miniaturnih biskvitnih rezin.

Rodbinska manufaktura

Peka večine piškotov je res preprosta. Če jih ne pečemo doma, prikrajšamo sebe za obujanje lepih spominov in hkrati takih spominov ne ustvarjamo svojim otrokom. Zame najboljše breskvice od nekdaj peče teta, janeževi upognjenci mamine prijateljice Zdenke so najbolj hrustljavi, mamini dvobarvni polžki pa najbolj dišijo.

Pa še nekaj je neločljivo povezano z mojo podobo domačih piškotov: bel poškrobljen prt, čipka in zelenje. Ja, zelenje, odkar pomnim, spremlja vse naše družinske ceremonije. Asparagus z babičinega vežnega okna, pa sveže odrezani prvi snežno beli škrniclji (kale) iz glinenega lonca na njenih stopnicah in ne nazadnje »takupivni« (kupljeni) šlajer v kristalni vazi. Pa prve šmarnice in dišeči binkoštni nageljčki. In jagnje s sladkornim oblivom – dobila sem ga za svoje prvo sveto obhajilo. Prava rokodelska umetnina, prelepa in spoštovanja vredna. Danes vem samo še za nekaj parov zgubanih rok, ki znajo s sladkorjem ustvariti volnen kožušček v modelu spečenemu biskvitu. Naša mala prvoobhajanka je minulo belo nedeljo dobila svojega, izpod rok mojstrice iz okolice Žužemberka.

Upam, da se bo tudi njej belo pogrnjena praznična miza z vsemi sladkobnimi vonji in aprilskim zelenjem usedla v spomin.