Odprta kuhinja: Vino v hrani

Medtem ko čakamo na uradno mlado vino, smo si brbončice zaposlili s starim: z oktobrskim izzivom smo zbirali recepte, ki bi morda na novo osvetlili, kako smo Slovenci združevali hrano in vino, slednje kot sestavino. Kako, če sploh, se naše vinorodne pokrajine poznajo v tem, kar z vinom pričaramo tudi v loncu. Zanimivo: tako etnološko razpoloženi – pa nas je najbolj prepričala čisto novodobna ideja!

Najbrž je opaziti, da si naša maloštevilna redakcija pravzaprav rada omasti brk s kakšno mesninico, tudi tako, ki se je ta teden znašla na črnem zdravstvenem seznamu. Pa vendar je oktobrski zmagovalec recept, ki je – veganski! In to s pijačo, ki jo prav tako bolj povezujemo z mesenim užitkarjenjem v življenju in nasploh, vinom. Zmago in čestitke za prvo mesto pošiljamo Evi Žontar, ki nam je priporočila recept za vinski mousse s čokolado. Mlade kuharje z BIC Ljubljana je presenetilo, kako zelo se je posrečila vinsko-čokoladna krema, ki ji je telo dal svilnat tofu, pri nas malo uporabljana sestavina, v veganski prehrani na splošno seveda precej bolj. Gre za bolj kremasto različico, nekje ga imenujejo tudi japonski tofu, presenetljivo pa je, da ga v trgovini najdete na navadni polici, ne v hladilniku. Najbolj je primeren za slaščice, in sicer kot nadomestek skute ali kremnega sira. Prav nobene pripombe niso imeli mladi kuharji na ta recept, na prvo mesto pa so ga postavili zato, ker v resnici prinaša nov način razmišljanja in kombiniranja. V svetu, kjer človeka redko kaj sploh še preseneti – nas ta namig mlade veganke je. Pošiljamo prvo nagrado, bon za 120 evrov.

Popravljena napaka

Svilnatemu tofuju s čokolado in vinom je šlo na roko tudi dejstvo, da smo pri najresnejšem tekmecu za prvo mesto našli napako v receptu. Prvi poskus šarklja s kuhanim vinom in jabolki je šel kot neuporabna kepa v smeti. Že med pripravo smo se malo čudili, kajti testo za šarklje je ponavadi zelo mehko, da ne rečemo skoraj tekoče. Potem smo še enkrat staknili glave nad receptom, se spogledali in se vprašali: kje pa so beljaki od teh štirih jajc, ki jih gospa navaja med sestavinami? Ne opozarjamo zaman, da je treba biti pri pisanju receptov natančen; v drugem poskusu smo v testo zamešali še sneg iz zablodelih beljakov in nastal je ljubek šarkeljček, ki je tako dišal, da so se nam želodci od lakote vozlali v kepo in se oglašali kot lačne živalce.

Ta šarkelj je sicer nadgradnja malo manj znane, ampak pravzaprav kultne jedi delovnega ljudstva slovenskih vinorodnih krajev: trijeta ali trijeda, na obe imeni naletimo. To je navaden ali malo boljši kruh, ki so ga ljudje namočili s kuhanim vinom. Da se je lažje delalo v trdih časih, ko so preživetje zagotavljale še roke, utrjene od motike. Šarkelj je krasen; v času martinovega bo popestritev obložene mize, zato ga priporočamo. Nikar ne skoparite z vinom: peciva je veliko, in če ne boste dovolj zalili, se bo okus izgubil. Ne pretiravajte pa s cimetom pri pripravi jabolk, da ne bo prevladal. Mi nismo prelivali s karamelom, ker se nam je zdelo, da bo vse skupaj presladko, je povedal Jakob Bizjak z BIC, ki je šarkelj pripravljal, pa tudi precej se nam je zadeva zgostila. Vseeno smo veseli, da je Bojana Barukčić to idejo delila tudi z bralci OK, in se ji za to oddolžujemo z drugim mestom in bonom za 60 evrov.

Tretji: babičin zos

Na tretje mesto smo postavili vinski zos, kakor mu rečemo po domače. Seveda, vsak človek ima svojo šibko točko in pri hrani se neverjetno pogosto pokaže, da so to recepti, pri katerih se sklicujemo na stare mame. Tako kot je Tanja Zupan napisala: vinski zos je bil nekdaj stalnica jedilnika malo starejše generacije slovenskih kuharic, imamo pa zahrbten občutek, da kar malo izginja. Ker smo ga tudi v Odprti kuhinji precej redko omenjali, smo sklenili popraviti ta zgodovinski manko in smo recept izbrali med peterico, ki smo jih v torek spet skuhali, preverili in ocenili. Tega, ki je pred vami, smo izmed drugih, podobnih, izbrali, ker nas je zanimalo, kako se v receptu obnesejo drobtine, ki se jih sicer nismo spominjali kot nujnega dela te jedi. Tudi po kuhanju mislimo, da bi šlo brez njih. Jan Mohorič z BIC, ki je bil odgovoren za ta recept, predlaga, da ostanete pri klasiki; nam so se drobtine preveč napile, zos se je zgostil in bil nekako grudičast in malce grob. Vsi pa smo se spomin­jali takega, ki se je kot svila mehko prelil po praženem krompirju in kosu pečenega mesa, ki je zadišal iz zidanega štedilnika ali babičinega rora. Če boste vseeno kuhali po tem receptu, ste lahko morda malo bolj radodarni s sladkorjem.

Na četrto mesto smo tokrat uvrstili palčke, za katere se testo umesi z vinom. Luštna zadeva, vsem so se nam zdele primerne za prigrizek, ki se ga človek loti v trenutkih blažene razpuščenosti pred televizorjem, med kako nogometno tekmo. Ampak. V okusu se vino premalo čuti, da bi v tekmovanju vinskih receptov palčke posegle po višjem mestu. Nič slabega, pa tudi nič izstopajočega. Vsekakor pa še en lep izlet v drug žanr: vino v kuhinji ponavadi povezujemo s kompleksnejšimi jedmi, z lonci, v katerih dolgo brbota kakšno meso, redko pa s takimi »animacijami«, kot so grisini. Zanimivo. Četrto mesto za Bernardo Zupan.

In še peto mesto; pravzaprav smo od tega recepta vsi po tihem pričakovali največ. Kutine so letos sijajno obrodile in še tak sadež so, ki ga kar moraš občudovati. Sijejo kot sonce in dišijo kot najbolj prefinjen parfum. In zdelo se nam je, da sploh ne moreš zgrešiti, če zraven dodaš vino. No, ob tem predlogu, ki nam ga je poslala Nevija Žitko s primorskega konca, smo ugotavljali, da bi se bilo treba z njim več ukvarjati. Kutine smo skuhali po navodilu in jih po navodilu zalili kar z refoškom. In nam je bilo to preveč »surovo«; mislimo, da bi moralo biti vino kuhano, kajti v tem primeru deluje preveč nasilno. Smo se pa vsi strinjali, da bi se zraven imenitno prilegel kak vaniljev sladoled.