Naš zadnji sogovornik v letu, tako rekoč češnja na torti, je šef kuhinje v hotelu HIT Alpinea v Gozdu - Martuljku. Prijazni velikan s postavo še bolj kontrastno poudarja filigranskost umetnin, ki jih izdeluje iz kuharskih surovin. Na zadnjem Gostinsko-turističnem zboru pred mesecem in pol v Novi Gorici se je predstavil s skulpturo kokoši, ki sedi na zlatem jajcu, narejeni posebej za to srečanje, ter z nenavadno sliko, sestavljeno iz natančno 12.321 kock iz mase ticino: Albertom Einsteinom v tehniki kode QR. Za Slanikovo pojedino v ljubljanskem Unionu pa je iz masla izrezljal dva morska konjička. Samo v oris, kaj vse dela, ni pa to vse. Njegova naslednja ideja, ki jo pestuje v glavi, vključuje slikanje, tudi z nekim posebnim materialom, pravi, ampak še noče izdati, s katerim.
Kocka za kocko, vrsta z vrsto
QR Einstein je nastal potem, ko je Drole ugotovil, da se ta način zapisa vse pogosteje pojavlja in bi ga veljalo umetniško uporabiti – se je pa treba nasloniti na kakšen dovolj prepoznaven lik. »Če bi delal svoj portret, seveda ne bi imelo takega učinka,« pravi. Sprva si je zamislil, da bi ga sestavil iz pobarvanih sladkornih kock, in jih je primerno veliko količino že naročil. Potem pa je ugotovil, da bo slika gromozanska, težavna že za postavljanje, kaj šele za prevoz. Koda namreč zahteva popoln kvadrat, torej enako število tako vodoravnih kot navpičnih vrst, in bi pri velikosti sladkornih kock precej presegala dva metra. A ni kar odnehal: kocke je začel brusiti s smirkovim papirjem, da bi bile manjše, a dimenzij še vedno ni spravil pod 1,6 metra, zato je le popustil: to namreč presega velikosti, predpisane na tekmovanjih v kulinarični artistiki, kakor se temu reče.
Prešel je na maso ticino, sladkorno zmes, ki se navadno uporablja za oblikovanje okraskov za torte. Najprej pa je naročil steklo, na katero se je namenil lepiti drobcene kocke: tako vodoravno kot navpično jih je 111 vrst. Maso je moral pobarvati in del pravzaprav sploh ni črn, ampak temno vijoličast, namigne. Sliko je sestavljal tri mesece, včasih tudi po dvanajst ur na dan. Vsak dan si je zadal postavitev dveh vrstic, začel je od zgoraj, pri laseh. Najprej je pobarval maso, jo oblikoval v svaljek in iz svaljka narezal majhne njoke, ki jih je potem, vsakega posebej, med dvema palcema in dvema kazalcema oblikoval v enakomerne kocke. Odstopanja v velikosti niso mogoča, kajti kocka, ki bi štrlela iz vrste, bi povzročila anomalijo v naslednji vrstici in tako naprej. In vse to je počel »na oko«, prisega. Z računalnikom je izdelal le kodo genija v QR-načinu, potem pa zlagal, kakor je videl.
Dnevi so minevali, Einsteina je bilo vedno več in trimesečni projekt se je že skoraj bližal koncu, ko je Drole opazil nekaj presunljivega: »Narobe sem dimenzioniral steklo za podlago in tako se je zgodilo, da je bilo na koncu za tri vrste kock prekratko. Si predstavljate, po vsem tem delu? Pri kodi QR pač ne moreš kar malo prej končati; biti mora kvadrat in izdelan do konca. Tudi to smo rešili; sem pač moral iznajti način, da smo ga 'doštukali'. Steklar se je držal za glavo, ko sem prišel s tem problemom k njemu,« se muza Drole. Še zanimivost: na tej strani je Einstein v celotni kodi: če ga boste poskenirali z mobitelom, boste dobili več podatkov o tem projektu.
»Jajca imaš po tleh«
Izdelava njegovih kulinaričnih skulptur pogosto poteka v nenavadnih, včasih celo komičnih razmerah. Za Slanikovo pojedino, ki je v hotelu Union vsako leto tradicionalno uvod v štiridesetdnevni post, si je zamislil morska konjička iz masla. Oblikoval ju je kar na kraju samem in spominja se, kako je ostajal zadnji, da je končeval; ob enih ponoči so vsi odšli in rekli, »ti pa kar še bodi«. Ko je končal tudi on, je sam blodil po hotelu in iskal pot ven, se spominja.
Ponoči je bil aktiven tudi, ko je v Novi Gorici razstavljal ljubko skulpturo kokoši, ki sedi na velikem kupu jajc, med njimi je eno zlato. Izdelal jo je že v hotelu v Ramada v Kranjski Gori, kjer je tedaj delal; tudi ne brez težav. Neke noči je ravno pripravil osnovo: na ogrodje iz stiropora je nanesel prvo plast masla in se veselil, kako bo naslednji dan nadaljeval. Naslednji dan je lahko – začel znova: nekdo je pozabil, kaj počne, in vklopil gretje v prostoru, kjer je delal. Maslo je ponoči zaradi toplote porumenelo. Tudi sicer je kokoš narejena peresce za perescem: vsako je posebej izrezal, položil na peki papir, zamrznil, vanj izrezoval še fino strukturo in jih potem lepil na telo. Tudi konstrukcija ni kar tako: jajca morajo biti ravno prav velika, da se krog izide: ne sme biti eno malo manjše, ker ti je zmanjkalo prostora, kajti ta nepravilnost se bo potem vlekla do konca kipa.
Ko je bila kokoš narejena, se je pojavila nova težava: v Gorico so jo že nekako pripeljali, ampak tudi tam ni bilo dovolj mraz, v hladilnico pa je ni bilo mogoče dati. Drole se je bal zlasti za slamo, tanke palčke, ki bi se zaradi previsoke temperature najprej začele topiti. Ko so kokoš pripeljali, so avto parkirali, Drole pa je šel na obhod do kuharjev, ki jih je poznal: izprosil si je prazne banjice od sladoleda, jih napolnil z ledom ter jih razpostavil po avtomobilu, da bi kokoš ohranjale v prvotnem stanju. Ampak težav še ni bilo konec: v dvorani goriške občine, kjer je bila razstava kulinarične artistike, je bilo pretoplo in sledil je telefonski klic: »Drole, jajca imaš po tleh.« Konstrukcija je začela popuščati in jajca so odpadala. Drole jih je spravil nazaj, potem pa se je vračal še ponoči: prosil je paznika, da mu posvetil pod njegovo kuro, in preverjal, ali se še drži skupaj.
Klemen Drole mora biti tako tudi nekaj matematika. Ko je sestavljal sliko iz kock, je ves čas preračunaval, koliko mu še manjka. Ampak seveda tudi umetnika: preden se je vpisal na gostinsko šolo, se je veliko ukvarjal z glasbo, igral je klarinet in saksofon, smisel za likovno oblikovanje pa je tudi ves čas imel. Očitno. Zdaj poleg službe in kulinarične umetnosti nima več kaj dosti časa za to: ko razvozi še otroke in opravi družinske naloge, lahko muzicira samo še tu in tam za dušo. V kulinaričnem smislu pa je, se smeje, tudi »kralj kotlička«.
Kdaj se človek