Odprta kuhinja: Zakladi Marka Kravosa

Pa je vedno prišlo kaj vmes – med drugim podelitev zlatnika poezije 2016, uglednega priznanja za njegov pesniški opus –, da se je obisk kar odmikal. Ko se je le izšlo, se nama je pripeljal naproti in nama pokazal pot do naselja vrstnih hišic na rebri pri Mariji Magdaleni Zgornji, kamor se je pred tridesetimi leti preselil od Svetega Ivana.

»Jedli bomo tržaški radič z malo fižola, trilje in polento,« je gostitelj naznanil jedilnik. »Belo in rumeno! Drugo pripravljamo Primorci in Kraševci, belo pa imajo edino v časteh Brici. Zanje je rumena koruza dobra samo za prašiče. Pri nas sva se z ženo Srečko, ki je Brika, sporazumela, da jeva obe, narezani na rezine in lepo popečeni v opekaču. Za predjed, za namaz ali prilogo, so zraven bakala, oljke, posušen paradižnik, različni siri. S polento teknejo tudi trilje, ocvrte, današnji svež ulov v našem zalivu. Od treh vrst tržaškega zelenega radiča sem odbral primo taio, prvič rezanega. Ima bolj blag okus, ga pa zato skoraj ni treba čistiti. Za posladek bo moja pogruntacija,« gostitelj z navihanim nasmeškom vzbudi radovednost.

Najprej pokukamo na vrt pred hišo, kljub dežju razkošje barv, kakršno bi si v osrednji Sloveniji težko pričarali. »Oljko, ki jo imam tukaj pri roki, je že obrala muha, tako da od nje ne bo nič,« zazveni kot v opravičilo. In uvod v bistveno: »So pa lepo obrodile mandarine in zrnke. Lepa slovenska beseda, doma iz Brd, za granatna jabolka! Poln je tudi latnik, kamor so si med aktinidije znesle gnezdo sinice. Zelišč in dišavnic je dovolj za sproti. Med njimi je tudi luiža, citronka, ki prijetno odišavi nekatere jedi in napitke.«

Marko Kravos nato, med spiranjem radiča, spregovori o svojem največjem zelenem zakladu: »V Kriškem Bregu imam oljčnik, kamor grem, kadar le utegnem. Delat in počivat v zavetju, ki ga včasih obišče celo slana, ki jo na sosednjih legah odpihne burja. Za sosede imam jazbeca, srnjad, divje prašiče, ki si vzamejo svoj delež. Količina olja je odvisna od letine, a ponavadi okoli 20 litrov, kar je dovolj za hišne potrebe.«

Vrt v Strmcu – že ime priča o legi paštnov, obdelanih teras, ki segajo do prepadne stene v kraškem robu med Križem in Kontovelom – je po gostiteljevem pripovedovanju raj v malem. Pravi mu kar Markov breg. Tam nabere velik del sveže, samonikle zelenjave. Ob svojem času brščike, divje šparglje, rukolo, regrat, divji česnik, cikorijo in koromač. Timijana, žajblja, origana in rožmarina ne manjka, lovor mora še krotiti. Iz suhih zidkov poganja hermelika, ki s tropinovcem iz Brd naredi sijajno domačo grenčico. Par trt samorodnic daje grozdje za zobanje – če ga prej ne pospravijo kosi in šoje.

»Lani, ko sem trto z mrežo zavaroval pred ptiči,« pripomni Marko, »so mi grozdje pojedli čmrlji in ose. Vsakemu svoje, sem si mislil; letos pa mi je bilo žal velike kače črnice, ki se je zapletla v mrežo in tam storila konec. Upam, da ima kak podmladek, saj me je varovala pred glodalsko nadlogo.«

Poleg fig, kakija, skorša in češenj je tam tudi skupina starih hrastov, pod katerimi rastejo gobe. »Lisičk je bilo lani toliko,« poudari ponosni lastnik tega radodarnega kosa zemlje med morjem in kraškim kamnom, »da jih s Srečko nisva mogla pojesti.«

»Marko rad kuha,« doda svoj pogled še ona, »in vmes pripoveduje. Ima dobro lastnost, da ob vsaki jedi razmišlja, kaj vse je v njej, kako je pripravljena. Tudi v dodajanju začimb, pokušanju je boljši kot jaz. Kadar kuha on, se ne vmešavam v jedilnik. Smem pripraviti solato, sesek­ljati peteršilj. Mi je kar prav tako. Dva v kuhinji sta samo za kreg.«

Da sta kuhinja oziroma hrana pri Marku Kravosu povezani s poezijo, priča tudi nova, za pomlad napovedana zbirka Suho zlato. Obsegala bo dvainsedemdeset pesmi v šestih ciklih, ki jih kot naslovi napovedujejo slastni prigrizki, sestavljeni iz najljubših primorskih, tudi hišnih jedi. Sledijo si: oljčno olje s kruhom, kozarec črnega; fige – cvetke in kozji sir; krompir v oblicah, sol; sardoni, radič s fižolom za zraven; polenta, popečena, zabeljena s pršutom; artičoke, koromač, šparglji; pest orehov, požirek brinjevca ob sončnem zahodu.

Ena šestvrstičnica je posvečena še prosekarju, vinu iz trte, ki so jo odgojili na Proseku na Kraškem robu, preseljen v ravnice Veneta pa je zaslovel kot prosec­co. Boj za priznanje izvirnega kraja in slovenskega vinogradništva še traja.

»Po branju zbirke se bo treba usesti in uživati v sončnem zahodu,« svetuje pes­nik in doda: »Po starem se mora poezija vezati na simpozij, gostijo! Pripravljanje hrane mi je zato vezenje okusov, ubranih čutnih dražljajev, da nastane svojevrstna jezična poezija. Estetski užitek krepi telo in dušo. Vprašajte Srečko, ali ni srečna po moji kuhariji …«

Medtem je bilo kosilo že na mizi. Po malem ga zalivamo s teranom, modrujemo in dočakamo napovedani posladek, ki ga je Marko, s Srečkino pomočjo, pripravil iz svojih kutin. »Prvič in drugič, ko sva letošnji pridelek kuhala, ni šlo najbolje,« pojasni. »Enkrat je bil kutinjak pregost in pretrd, potem se je prismodil, tretjič je bil že kar v redu. Zdaj, v četrto, pa je tak, da se še sam ob njem oblizujem, čeprav nisem za sladkarije,« ponosno pristavi.

Še najtežje je bilo nazadnje vse postopke opisati. Tako kot se dogaja pri kuharjih, ki ne sledijo receptom, ampak sestavine dodajajo po občutku in navdihu.