Tiskane izdaje
V letu 2013 smo se zagnali v odprtje nove restavracije. Hoteli smo jo pozicionirati kot dostopno restavracijo višjega nivoja, ki oživlja jedi slovenske kuhinje in jih nadgrajuje v novo kuhinjo. Naša hiša naj bi postala hram slovenstva.
S ciljem preživetja smo uvedli ogromno programov za zelo različne ciljne skupine. Za ljubitelje klasike smo ustvarili kosila za »ta domače«, za sladokusce chefove jedi nove slovenske kuhinje in posebne kulinarične večere z gosti, za otroke posebne kuharske delavnice z željo, da vzgajamo ljubezen do lepote in do raznovrstnih jedi, za odrasle, ki bi radi pogledali v zakulisje kuhinje, delavnice za ljubitelje kuhanja, za profesionalce, ki potrebujejo več motivacije in pogled od zunaj, specializirano, zelo intenzivno vključevanje v delovni proces, tudi tržno prenovo, za mlade pare poročna slavja in obrede, za romantike vikend pakete z živo glasbo in nastanitvijo, za ljubitelje kulture večere poezije in vina ...
Da bi bili močnejši, smo povezali vse dobavitelje in jim ponudili priložnost predstavitve njihovih izdelkov vsako prvo soboto v mesecu na Podvinski tržnici. Da bi bili močnejši, smo povezali radolške gostince v Okuse Radolce. Da bi bili močnejši, se vsak torek mrežimo v poslovni skupini podjetnikov.
Da je naša hiša živa in da vsi programi delujejo nemoteno, delamo res veliko, še posebej jaz in poslovna partnerica, odgovorna za marketing in prodajo.
Res smo ustvarjalni, v programih povezujemo vedenja z različnih področij od kuhinje, tradicije, etnologije in izobraževanja do kulture in umetnosti; s tem tudi dosegamo višjo dodano vrednost programov. Nenehno se izobražujemo (tudi v delovnem procesu drugje) in obiskujemo »konkurenčne« restavracije.
In? Kakšen je učinek? Preživimo. To pa je tudi vse. Kljub ciljno usmerjenemu kreativnemu delovanju, motiviranih zaposlenih, čezmernemu delu, programih z višjo dodano vrednostjo, učinkovitosti in skrbnosti težko razmišljamo o razvoju.
Verjamemo, da bi lahko prodali več, a smo v Sloveniji, kjer so prehranjevalne navade drugačne kot, na primer, v Italiji ali Španiji. Smo v Sloveniji, ki je premajhna, da bi jo zanimal Michelin. Smo v Sloveniji, ki ne vidi potenciala za razvoj v majhnih stabilnih podjetjih in jih ne spodbuja.
Verjamemo, da bi lahko prodali več, a čas, ki bi ga lahko izkoristili za prodajo, namenjamo birokraciji, ki nam je vsak dan več nalaga država. Veliko časa in denarja porabimo za urejanje HACCP (ker dejansko kuhamo, imamo z birokracijo ogromno dela, če bi kupovali zamrznjeno hrano in jo metali v »fritezo«, bi bilo preprosto).
Včasih se počutimo kot molzne krave, davek na davek, davčne blagajne, inšpekcije ... Ali smo res vsi že kar vnaprej tatovi? Kaj ko bi obrnili pogled in spodbujali dobra podjetja, ki bi se razvijala, dodatno zaposlovala ...
Včasih se vprašam, ali sem nor, da se grem podjetništvo in prevzemam odgovornost za deset družin. Ampak če bi se vsi tako spraševali, zaposlitev ne bi bilo več.
Ja, če bi bila moja restavracija v Avstriji, bi imel manj dela z birokracijo, v primeru slabe turistične sezone bi država pomagala gospodarstvu z vložki v promocijo in deležen bi bil spodbud za razvoj!
Pa nočem biti v Avstriji, hočem, da začne naša dežela delovati usmerjeno, nam od zgoraj kazati pot in optimizem in da naša država uzre v nas DOBRO!
***
Uroš Štefelin je vrhunski kuharski mojster in solastnik restavracije Vila Podvin, ki navdih za svoje kulinarične stvaritve črpa iz lokalnih sestavin in tradicije.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, s katerimi vam postrežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in tudi čisto pravi pivovar.
Po dosjeju kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
