Tiskane izdaje
Zato ti je takoj jasno, da tiste table pred vrati - »S skrbnimi rokami za vas z ljubeznijo ustvarjamo in s kreativnim poseganjem v tradicijo avtohtonim jedem krojimo nova oblačila« - ni podpisal kak piarovec, temveč res Robert, Janez, Jernej in Martin. Iz dolenjske Oštarije!
»Kako sem vesel, ko naročijo pethodni meni in zraven pokusijo še tri priporočena vina,« pravi Oštarijin chef Robert Gregorčič. Se sliši oštirsko požrešno? Le tistim, ki še niso videli Oštarijinega jedilnega lista! Ker na njem piše: »Dnevni meni s petimi hodi in sorbetom 18 evrov!« Je še kje ceneje? A ne tako dobro!
Zgovoren goveji jezik
Ker je prav, da že takoj veš, kako se bo končalo, je uvodni krožnik povedal vse! Elitnega hotela vajeni chef se je pravilno odločil, ko je Krkino graščino (grad Otočec) zamenjal za svojo Oštarijo, saj ima raje preproste, a zato pogoste goste. In takšnim gostom ponuja grajsko trojko! Logično, da ob Krki - končno! - ne more biti drugačna kot sladka! Paštetka dimljene postrvi s hrustljavim testom, sulec z zelenimi šparglji in gozdnimi jagodami ter dimljeni krap s hrenovo omako in medenim prelivom so bili lepotno in okusno preprosto seksi. Zato, ker so nadražili! Kako se mastno (krap) ujema s sladkim (med), vas zanima? Zato pa se ribam, ki jih je po ponudbi v naših gostilnah sodeč najtežje uloviti, reče sladkovodne!
Kuhan goveji jezik na popečenem rženem kruhu s skuto in žajnofom (ženof, dolenjska gorčica iz mošta iz gorčičnih semen) je bil takšen, da naj vsaj še stoletje ne pade z Gregorčičevega jedilnika. Zato so nekateri kuharji, drugi pa chefi, zato je bila v Toplicah včasih picerija z marmornatimi stebri, zdaj pa je oštarija z zadovoljnimi gosti, zato je jezik povsod drugje nem in dolgočasen, med zeliščnimi lonci na majhnem vrtu sredi Dolenjskih Toplic pa zgovorno topel, gorčično pikanten in hrustljavo mehek.
Še gratinirana ajdova kaša z jurčki in bučkami, ki bi jo lahko uvrstili med klasiko, brez katere na Slovenskem ne gre, je pokazala dovolj domiselnosti in iznajdljivosti, da se je penila, dišala in barvno podala v pomlad, ki se spreminja v poletje. Nasploh se Gregorčič klasike rešuje iznajdljivo in s premišljeno izbiro sestavin. Dolenjska šunka in kranjska gauda sta tako ljubljanski (piščančji) zrezek, idrijski žlinkrofi so s kozjanskim sirom na ocvrtih koprivah, ob kranjski klobasi ni le hrenova omaka, ampak tudi kipnik iz (spet ...) kopriv, od ocvrtega piščanca so le kračice, toda s kar tremi omakami. Ni čudno, da boste morali rezervirati.
Z dolenjskih kmetij
Z dvojno juho privarčujejo pri krožnikih, pa še dobri - za naju kolerabna in koprivna, za vas pa kaj drugega (sezonskega) - sta bili. Na nobenem Gregorčičevem krožniku ni ne peteršilja, ne limone, ne paradižnika, a na vsakem je nekaj ocvrtega. Luštreka imajo dosti, čebulo pa tu in tam zamenja tudi por. In pri juhah so okraski postali še zakuhe ... Kar bi na gradu zmotilo, je v oštariji dovoljeno.
Res dolenjske so krpice z dimljeno slanino in redkvicami. Dobra testenina, druženje krepkih in nežnih okusov, šetraj pa lepo očisti usta. Vseeno ponudijo tudi sorbet, a ker se trudijo z žganji, je kombinacija mentolovega likerja, vodke in limone sicer sladka, toda, priznajmo, drugačna.
Kočevski jelen, škoda, da je kuhar uporabil le file, je v brinovi omaki, polenta je izvrstna, saj je kombinacija bele in rumene, povezuje pa jo veliko smetane, kar pa je tako hiba (ali odlika) vseh velikih kuharjev. Da Oštarijin zna, dokaže tudi tako, da je polenta zunaj hrustljavo zapečena, znotraj pa penasto kremna.
Postrv s potočnimi raki in zelenjavnim (koromač, rumeno in rdeče korenje) pirejem, ki mu kašavosti nisva štela v zlo, pa je bila v prerezu Gregorčičevega jedilnika s klasičnega konca, zato je bila že porcija takšna, da je prestrašila nežne oči. Večinska smetanova omaka, preveč gumijasti potočni raki in že preveč znano porovo cvrtje niso na seznamu priljubljenih jedi vaših preizkuševalcev. So na vašem? Če v Oštariji pritrdite, veliko zamudite. To res ni klasična gostilna, v kateri bi naročali, kar jeste povsod drugod. Kajti, kdaj so vam v nedeljski gostilni že ponudili lokalne sire? In vas poučili o slovenskih sirih (kranjska gauda, nanoški, bovški, kozjanski in siri slovenskih kmetij)? V Oštariji prisegajo na Goriška iz Mokronoga, ki staranega oplemeniti tudi s tartufi, a je še boljši mlajši, kar iz sirotke, ki ga chef popeče in oženi s suhim sadjem.
Zaradi sladkega pa bo treba v Oštarijo še kdaj. Gregorčič zna, namreč, zagotovo tudi boljše od nesezonskega malinovega štrudlja (rezine), pa čeprav je zanj izbral Goriškovo skuto. Sva pa si v beležko zapisala še dve kmetiji, Bučarjeva iz Dolenjskih Toplic zna z žganji in ima debel krompir, Plavica pa se spozna na zelišča.
Zakaj obiskati?
Iz nekdanje picerije je Gregorčičeva ekipa ustvarila lokal, kot ga ti časi najbolj potrebujejo. Res dobra štirica! Ker je kaj še za več, a chef pametno hitro stopi s plina, saj je za oštarijo in Oštarijo to najboljša ocena, ki ob kuharski spretnosti in kreativnosti omogoča tudi prijazne cene.
