Kuhnapato: Otroci se učijo in nas učijo

Kako tradicionalne jedi preobraziti v zdrav, uravnotežen obrok, so pokazali tudi osnovnošolci iz Zasavja, s Kozjanskega, iz Posavja in Dolenjske – v gostilnah Vovko in Jakše, tam, kjer so domače sestavine okoliških kmetij že zdavnaj izrinile »prišleke« v ovitkih.

Če se morda še kdo sprašuje, ali so pri projektu Kuhnapato vidni kakšni rezultati, naj samo malce bolj pogleda ustvarjalnost otrok, jim prisluhne in uživa v izjemnih okusih. Narekovala jih je zgodovina, v letošnjem šolskem letu pa so jih še bolj kot doslej prilagodili potrebam odraščajočega otroka in s tem tudi zdravju.

Tokrat so očarali otroci OŠ Ivana Skvarče Zagorje ob Savi, OŠ Kozje, OŠ Tončke Čeč Trbovlje, OŠ Dobje in drugi dan otroci OŠ Drska Novo mesto, OŠ Frana Metelka Škocjan, OŠ Krmelj in OŠ Marjana Nemca Radeče. Kosila, ki so jih pred tem v velikih šolskih kuhinjah kuhali skoraj samostojno – nekateri tudi dvakrat na mesec –, so zdaj pripravili še za oči in okuse komisije.

Spoznali smo del knapovske košte, izvedeli, od kod ime gorjanski poteček ali zakaj pristavljenka, zakaj je treba krompir pred kuhanjem popražiti in kako se tomerl lahko ponudi v sodobni različici. Okusiti se je dalo z zdravimi sestavinami oplemenitene ocvirkove kroglice in podoživeti belokranjsko povitico. Rdečih lic, tresočih se rok in zadržujoč dih, so se podali k lično urejenim kuharskim mizam in organizirano poprijeli vsak svojo skledo zelenjave in sadja.

Kot vedno je tudi tokrat razlaga dodala pečat, ki poslušalca, jedca ali strokovno komisijo gane in ustvari celoto. Pozorno smo prisluhnili pristni pripovedi otrok o samoumevnosti zdravega načina prehranjevanja, o izvoru sestavin – prispevali so tudi sami, saj jih vendar pridelujejo na domačih kmetijah – in navdušenju sošolcev, ko so prav takih kosil deležni vse od novembra.

Vredno si je zapomniti: juha s tremi žiti, fižolovo pecivo, kašnato zelje in v krhkem testu pečena polnjena jabolka, koprivni poljubčki in šmorn na regratu! Dela so se lotili premišljeno, vedoč, da delajo dobro zase in za celotno generacijo, ne glede na to, ali bodo zmagali ali ne.

Tisti, ki otroke spremljamo vsa leta projekta, smo presenečeni nad napredkom. Za to so nedvomno zaslužni mentorji posameznih skupin, ki jih spodbujajo, motivirajo in usmerjajo k verodostojnim informacijam, pravilnim kombinacijam okusov in razmišljanju, zakaj in kako so neko jed pripravljali nekoč in kako bi jo danes. Spoštovanja vredno pa je dejstvo, da jih znajo pustiti same takrat, ko otroci zmorejo vključiti svojo domišljijo in sposobnosti, saj se vendar učijo.

Boljše so od dobrih ločile malenkosti, povezane z ocenjevalnimi merili, med katere štejemo letos tradicijo ali zgodovino, lokalnost jedi, predvsem pa prirejenost za današnje potrebe telesa ali večji vnos zelenjave in sadja na račun maščob ter seveda srčnost otrok in dokaz, da to ni le muha enodnevnica.