Požrtija v Perzepolisu

Dobrih petinštirideset let je tega, kar so v Perzepolisu slavili dva tisoč petsto let perzijskega cesarstva. Takratni visočanstvi Mohamed Reza in Farah Pahlavi sta za šeststo visokih gostov priredila imenitno večerjo, ki se je vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov.

Seveda med povabljenimi nista manjkala naš Broz in njegova Jovanka. Svet se je po poltret­jem tisočletju neprekinjene vladavine zdel večen. Pa ni bil. Iranski študentje so pometli s šahom in nagnali Američane, islamski kleriki so prevzeli oblast in obrnili zgodovino in od tisočletnega imperialnega blišča ni ostalo veliko.

V gastronomskih letopisih pa je ostal zapis o kulinarični ekshibiciji, ki je bila menda vredna male večnosti:

oeufs de cailles aux perles de Bandar Pahlavi ali prepeličja jajca s kaspijskim kaviarjem s šampanjcem Château de Saran;

mousse de queues d'ecrevisses, sauce Nantua ali pena iz račjih repkov z omako nantua (Château Haut-Brion Blanc 1964);

selle d'agneau des grands plateaux, farcie et rôtie dans son jus ali jagnječi hrbet z velike planote, nadevan in pečen v lastnem soku (Château Lafite Rothschild 1945);

sorbet au vieux champagne ali sorbet iz starega šampanjca (Moët et Chandon 1911);

paon à l'Impériale paré et entouré de sa court ali pav po imperialno, okrašen in obkrožen s svojim dvorom/spremstvom in salade composée selon Alexandre Dumas ali solata, kot jo je pripravljal Alek­sandre Dumas (Musigny Comte Georges de Vogüé 1945 )

turban de figues garni de framboises au porto ali figov turban z malinami in portom (Dom Perignon Rosé 1959).

Na koncu pa še café mokka (in konjak Prince Eugene, Reserve des Caves Maxim's).

Telebani smo nedeljski kuharji, kot nedeljski vozniki se radi spuščamo po serpentinah, ki naj jim ne bi bili dorasli, pa jih pogosto presenetljivo obvladamo. Včasih nas seveda tudi zanese, prav sekiramo pa se zaradi tega ne.

Fina kuhinja je igra, v kateri včasih zmagaš, nikoli pa ne izgubiš.

Če vas zamika, da bi v prazničnih dneh okusili nekaj aristokratskega, lahko poskusimo s prvo predjedjo, s kakršno so tistega oktobra 1971 postregli takratni imenitni druščini.

Oefs de Cailles aux Perles de Bandar Pahlavi

Priprava je preprosta, le s sestavinami bo morda nekaj težav. Predvsem s kaviarjem. Bil naj bi seveda iranski, ki pa tukajšnjim smrtnikom skorajda ni dosegljiv. Drugi najimenitnejši je sibirski iz iker beluge, za njim pa od vzhoda proti zahodu korak za korakom cenejši. Ikre dobite tudi pri našem Fondi, bržkone gojene, drage, zelo drage in celo ne predrage. (S seboj ne bomo vzeli ničesar.) Izbira je vaša, le tistih cenenih danskih in nemških se raje izogibajte, da ne pokvarite cesarskega okusa. Trideset gramov na jedca naj bi bilo dovolj, za zgolj okuševalca lahko tudi manj.

Od tod naprej gre lahkotno.

Iz 250 g moke, 150 g masla, malce vode in soli ter po okusu z žličko sladkorja zgnetemo fino krhko testo, ga malce spočijemo, oblikujemo v košarice, spečemo in shranimo.

Prepeličja jajca, tri ali štiri na jedca, poširamo v okisani vreli vodi in spravimo na hladno.

Smetano (creme fraiche) dobro stepemo. Drobnjak nasekljamo.

Košarico iz pečenega listnatega testa po eno za vsakega sladokusca napolnimo s kaviarjem, nanj posadimo tri ali štiri poširana prepeličja jajčka, pokrijemo z žličko smetane in posujemo z malce fino nasekljanega drobnjaka.

Ne morete zgrešiti, le pražnje se oblecite, lepo postrezite in se zabavajte. Prav nič manj niste od tistih šeststotih, ki so po večerji sanjali o rupurutu. Res pa se je tista pogostitev s petimi urami in pol vpisala v knjigo rekordov kot najdaljši uradni banket v moderni zgodovini.