Pretanjeno valentinovo

Ko je kot petletni deček živel v tujini, mu je varuška Margot, ko se je sprehajal po njenem vrtu, dejala: »Če hočeš biti vse življenje srečen, se ukvarjaj z gojenjem cvetja.« In postal je cvetličar. Je pa tudi gurman in odlično kuha. A tako v cvetličarni kot v kuhinji mora vse potekati pod taktirko tega moža pretanjenega okusa. Pri njegovih jedeh se morajo do potankosti ujemati vsi okusi.

Kaj vam kot praznik pomeni valentinovo, in to tako v smislu podarjanja cvetja kot v smislu pozornosti, povezanih s hrano?

Menim, da je to le še ena lepa spodbuda, saj drugače drug drugim namenjamo premalo pozornosti. To je koristen namig, da se ljudje premaknejo in si izkažejo malce več pozornosti. In da tisti, ki se imajo radi, en večer preživijo malo drugače in tudi malo lepše. Če pa se eden potrudi in nekaj od srca skuha ter lepo pogrne mizo, je še veliko lepše in tudi bolj iskreno, kot če greš v restavracijo in naročiš valentinov meni.

Rože pa so tako ali tako vedno primerno darilo, za valentinovo le še toliko bolj.

Katere cvetne kombinacije in katere sestavine jedi so priklad­ne za te trenutke?

Predvsem nekaj svežega, lahkotnega in neobremenjujočega.

Nisem trendovski človek in sem vedno brezmejno odprt za ideje. Kreacije s cvetjem in tudi kreacije v kuhinji pa tako ali tako vedno prilagajam človeku, ki so mu namenjene. In danemu trenutku. Vse mora biti od srca in iskreno. Naj nas ne zmedejo stereotipi.

Iz vaše cvetličarne šopek ne gre skozi vrata, če do potankosti ne ustreza vašim zahtevam po popolnosti. Je tako tudi v kuhinji?

Kar zadeva hrano, nisem kdove kako zahteven, lahko me zadovolji že zelo preprosta jed, tako kot je mogoče iz travniških cvetlic narediti lep šopek. A sestavine morajo biti kakovostne. Pri izbiri primernega cvetja in primernih sestavin za kuhanje vedno zaupam intuiciji. Je pa res, da se morajo okusi do potankosti ujemati. Nisem suženj receptov, ne maram jedilnikov in ne maram uniformiranih jedi.

Kaj je rdeča nit jedi, ki ste jih pripravili?

Rdeča nit so srčki, simboliko praznika sem potenciral pri oblikovanju jedi.

Jedi so videti kot dobro premišljene kreacije. Kako nastajajo?

Sproti. Le sladica ima za izhodišče določen recept, ki pa sem ga predelal po svoje. Načeloma vedno spontano kombiniram. Od nekdaj sem kuhal … Pri mami, pri varuški, pri babici … Povsod se je kuhalo. A jaz sem šel svojo pot. Od nekdaj kuham po občutku. Če bi se držal recepta, ne bi znal kuhati. To ni preizkušanje, ali mi bo uspelo ali ne, ker vedno vem, da mi bo uspelo. In to zato, ker delam z ljubeznijo. Kadar delaš z ljubeznijo, je uspeh zagotovljen. Seveda pa imam tudi dovolj izkušenj, da vem, kaj od sestavin se lepo ujema.

Poigrali ste se tudi z videzom krožnikov. To vedno počnete?

Vedno. Miza mora biti lepo pogrnjena. Prt mora biti popoln, rože so obvezne, obvezni pa so tudi lepi krožniki in na njih skladno ponujene jedi. Zame to ni pretiravanje, ampak navada – način življenja. Tudi pri nas v družini je bilo vedno tako. Za mizo običajno povabimo ljudi, ki jih imamo radi, in za te trenutke se je treba najbolj potruditi, tako da se bomo vsi po vrsti dobro počutili.

Kako je v kuhinji, kadar kuhate?

Pomembno je, da vlada mir. Tišina. Najbolje je, če ni nikogar ob meni, da se lahko povsem posvetim pripravi. Moram biti osredotočen na tisto, kar počnem. In takrat se popolnoma predam delu. Vsem stvarem, ki jih počnem, sem enako predan, ker pravzaprav v življenju počnem samo to, v čemer uživam. In ko se ves predam temu, kar počnem – živim!