Razmišljaj sladko: Nikoli dovolj!

Poročne torte so super, a ne nujno poleti.

Objavljeno
17. junij 2015 18.45
Gorazd Potočnik
Gorazd Potočnik

Terasa. Najina. Večer. Udobna klopca. Petje ptic. Glasno brenčanje majskih hroščev, ki butajo v stene. Ah, bumbarji ... Srkanje hladnega piva in trud, da mi kdo od njih ne pade vanj. Možgani na off, kar je večinoma misija nemogoče, ker mi nenehno nekaj šviga nekje med čelnico in zatilnico, ter spokojen večer, ki se preveša v noč. Lepo je, ja. Danes sem oddal lepo, okusno poročno torto.

Kadar narediš nekaj, kar bo dalo piko na i najlepšemu dnevu vsaj večini deklet oziroma žena, se ti dan res lepo konča. To je vedno cilj, potem si miren in dan gre lahko mirno naprej. Seveda je jutri nov dan in novo naročilo, dve, šest ...

Rad delam, ko mi ljudje prepustijo projekt, ko me samo usmerijo, povejo, kaj bi radi, česa ne bi, pri okusih, velikosti, izgledu, slogu, barvah ... To je najboljše, veselje je tako delati, stranka bo zadovoljna in ti kot avtor tudi.

Seveda pa ni nikoli dovolj. Pred leti, ko sem se začel ukvarjati s slaščičarstvom, so stranke naročale sila preproste poročne torte. Kljub temu da sem bil mlad in neizkušen začetnik, so mi zaupali. Stranko je zanimal okus, povedala je, kakšno število kosov si želi, in torto smo skicirali, se dogovorili za približno obliko, sledil je še hvala in nasvidenje.

To so bili časi! Včasih se zalotim, da malo sanjarim o njih. Toda človeštvo gre naprej, se razvija ... Zdaj mi hodijo stranke z listom želja za isti učinek, torta bo na koncu lepa in okusna. Kot je vedno bila in vedno bo − pri meni. Kljub temu pa, seveda, še vedno niso odločni: »Mater, ali misliš, da potrebujeva še en štuk presne tortice, da malo pokombiniramo?« »Lahko,« pritrdim.

In ko sestavim naročilo za torto, ki, mimogrede, izgleda kot zapiski iz predavanja o astrofiziki, polno je alinej, podčrtajev, poudarkov in skic, se že jaz na koncu skorajda vprašam, ali razumem vse to.

Kilometrine s poročnimi tortami imam veliko, nekatere so bile prepeljane na kraj dogodka, in to ne za naslednji ovinek, ampak dlje, čez ležeče policaje, po makadamski poti, čez luknje, strmo navzdol ... stres na kub. Potem ti pa še kak maraton priredijo na najbolj vroč poletni dan, ti pa iščeš alternative, kje, za vraga, bi se bilo najbolje, najhitreje in najbolj smiselno pripeljati do cilja. Sediš v avtu, ki je bil prej nekaj ur parkiran na soncu, in čakaš, da se kolona avtomobilov mogoče premakne, klima ti nažiga direktno v glavo in iz minute v minuto se sprašuješ, kakšna je torta v prtljažniku. Torta ni pica, pa še pica ne mara folije spodaj v škatli, drugače se skuha.

Večina poročnih tort je bila včasih belih. Zadnji, pokrivni, beli sloj pa je bil običajno narejen iz maslene kreme ali iz sladkorne mase, ki se imenuje tičino. Ok, prva je po okusu še nekako, druga pa nikakor ne, vsi jo pustijo, saj veste, tisti debel, bel kos neke mase, ki vedno ostane na desertnih krožnikih in čez katerega udrihajo pomivalci posode v kuhinjah.

Tičino masa se, denimo, v nasprotju z masleno kremo ne bi stopila v prej opisanih pogojih, bi se pa spotila zaradi kondenza, ki se ustvari. Zato je nujno, da torte voziš v hladilnikih, torej avtomobilih, ki imajo prtljažni del predelan v hladilno komoro, da se kaj takega ne zgodi.

Se mi je pa že zgodilo, da je torta padla, tik pred dogodkom. Verjetno so cehovski kolegi polni takih in podobnih zgodb o nesrečnih padcih in poškodbah tort, tudi jaz sem jih. Dogajalo se je že, da sem urgiral tik pred zdajci.

Mogoče bi to priložnost izkoristil za neposredni apel vsem bodočim ženinom in nevestam, da junij in julij nista ravno najboljša meseca za sklenitev zakonske zveze. S sporogo sva se poročila sredi oktobra, pa je bilo čisto lepo, tudi vroče, 25 stopinj na soncu!

***

Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:

- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.

- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin

- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt

- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna

- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic