Tiskane izdaje
Ko natakar na mizo zloži vse steklenice, solnice, poprnice, sveče, kozarce in še druge gostinske igrače, je kar prav, da so okrog in okrog nekdanjega plesišča mehke klopi, na katerih si odpočije bralec, ki zapre jedilni list. Ko nato prinese, na visokih podstavkih in nizkih krožnikih, na ovalih, pladnjih in soliterah, dišeče cvetice in pisane oblike, bi ga najraje povabil, da si še on oddahne, medtem ko sam dahneš: »Vau!« Tako te Capra zadene, še preden se sploh lotiš dela, zaradi katerega si prišel. To je restavracija za doživetje, v kateri pa se ob vsem drugem zanimivem celo dovolj dobro naješ!
V plesni dvorani
Glasba je glasna, a prava. Natakarji so v kavbojkah, toda v imenitnih predpasnikih. Jedilni list je dolg, a rumen (pašte), zelen (zelenjava), rdeč (meso) in moder (morje). Mize so za dva, a se dajo lepo zlagati. Prostor je ogromen, a bolj ko je polno, bolj je intimno. Tukaj so nekoč plesali Koprčani, zdaj plešejo njihove jedi. Včasih je bila hotelska jedilnica, zdaj je doživljajska restavracija. Je za mlade, ampak starejših je več … To je restavracija, v kateri se kontrasti privlačijo. Capra je nova, hotel Koper star.
Vsaka jed ima svojo in natančno določeno scenografijo. Sardele so v okrasnem cvrtniku, zrezane, da bodo poleti pod senčnikom na korzu prava ulična uspešnica, polnjene z ovčjim sirom, ki se obilno čuti, nato pa hrustljavo in sveže ocvrte, da je prste treba najprej popihati, šele potem polizati. Hobotnica je na podstavku za torto, ki bi lahko nosil tudi rože, saj je zanje tudi steklena skodela. Debele lovke so tanko zrezane, v ustih so sočne in mehke, skupaj s pisanim korenjem, ki jim ponuja posteljico iz rezancev. Sredozemsko je predvsem olje, ki ne potrebuje obilja drugih začimb, saj že dolgo ni bilo prosto stoječe na mizi tako sveže in prijetno pikantno (Jagger, Goran Gregorič, Zgornje Škofije). Ne le zaradi cvetov, ki jih je v Capri na vsaki jedi za travnik, ki ga je osrečila pomlad.
Po brusketah, bakalarju, pršutu in solatnih krožnikih je v jedilnem listu posebna špargljeva stran, z njoki, štrigoli (drobni svaljki), morsko žabo (grdobino) in sipo. Slednja v štirioglati rižoti na kvadratnem metru belega porcelana ni gumijasto pusta, ima mehek ugriz in morski okus. Sicer je to bolj oblikovalski kot mešalni izdelek, bolj iz peskovnika kot iz rižotne padele, a ravno to je čar Capre in prav to je »virtuoznost« (Goodlife) njegove avtorice Marje Černe. Biftek po njenem receptu je tako kot večina jedi v novi Capri še iz starega Gušta in stavim, da se bo tudi Capra razmnožila. Družinski sladoledi Vigo so prišli že do Ljubljane in Caprin koncept kar kliče po franšizi. Ne nazadnje je ta moderna restavracija v stari arhitekturi zmes med otroško rojstnodnevno zabavo s polpeti in krompirčkom ter mladostno-nostalgičnim flairom hard rock kavarne s črko r v oklepaju. Namesto pisanih balonov so svetleči lampioni, namesto longplejk pa demižonke na steni in recepti na tabli.
Od šefinje in direktorja
Čeprav v takšnih »tematskih« gostilnah zunanji vtis pogosto premaga okus, je Capri treba priznati več kot korektnost v kuhinji. Sprva so sicer delovali še na dveh lokacijah, a zdaj se je celotna ekipa izolskega Gušta preselila v Koper in v novem ambientu je posijalo takoj tudi nekaj več sonca. Kaj več pa bi že opeklo, saj Caprin namen ni, da bi izbrano samevala, temveč množično žuborela. To pa pomeni, da se gostje najbolje počutijo, ko se pri eni mizi mastijo z direktorjevim burgerjem s tartufovo kremo, briejem in rukolo, pri drugi izbirajo med »piščančkom, ribico ali medaljončkom«, pri tretji zleknjeni v udoben naslanjač srkajo kavico, pri četrti se pod palmami, ki so še niso posušile, predajajo opazovanju promenade in se pri peti čudijo velikosti padele, v kateri je zvrhana mera morskih znancev.
Zato, kdor se odloči za morske dobrote s polento, spozna gambere, škampe, hobotnico, vongole, pedoče in kalamare v nežni paradižnikovi omaki, s kratkovidnim (beri: bližnjim) pogledom na morje, kdor za biftek šefice, pa spozna butično mesnico Tripar s Škofij. Oboji so tako dobili, kar so pričakovali in še več. »Morske dobrote« se v Capri ne obremenjujejo z negotovostjo dnevnega ulova, temveč ponujajo raje vedno enako solidno izvedbo, v padelci (aluminijasti ponvi) ali na žaru, hobotnico ali kalamare, v kosu ali fileju. Toda ko izbirajo sestavine, so res lokalnega izvora, in ko dodajajo zelenjavo, je tudi ta z domačega vrta.
Zato je biftek od znanega mesarja debel in po želji pečen, z domačo paradižnikovo marmelado in veliko barvami, oblikami, teksturami, presenečenji. Pravzaprav imaš več kot z rezanjem dela z ločevanjem …, kaj boš, česa ne boš … pražene pinjole, tanko zrezan parmezan, karamelno popečen radič, kepo maskarponeja, sušene spirale zelene … Drugje bi dobro meso le združili z dobro omako, toda sem nismo prišli zaradi mesa, temveč zaradi Capre.
Žal se to najbolj izrazito in najmanj uspešno okusi pri sladicah, pa čeprav se je z njimi vse skupaj začelo. Gušt je hitro zrasel v Capro (staro ime je z novim najemnikom ostalo v Izoli), lepo prenovil staro socialistično dvorano in uspešno začel na prestižni lokaciji. Zdaj pa se mora lotiti še svojih sladic, ki ne potrebujejo oblike, temveč vsebino. Med njimi ni le preveč čokoladnih tort, temveč tudi preveč praškov. Kar dobiš na krožniku, je sicer v vseh barvah, na vse strani in v vseh oblikah, toda ko odstraniš sladkorne spirale in čokoladne čipke, beljakove klobuke in sadne čežane, smetane in pene, na veliki tabli, ki jo natakar težko tovori do mize, zaman iščeš mamino potico, z desne zvito z mandlji in z leve z orehi.
Zakaj obiskati?
Lokacija: če si v Kopru, moraš tja. Ambient: če si mlad ali star, lačen ali sit, sam ali v družbi, nizko- ali visokocenoven, te preprosto očara. Dizajn: če sediš ali ležiš, če gledaš po stropu, stenah ali krožnikih, če bereš ali poslušaš, če prideš na hitro ali ostaneš dolgo, ga opaziš. Hrana: če si za malo ali veliko, če si rumen, zelen, rdeč ali moder, če je iz štale ali z obale, če je ob kavi ali vinu, če naj bo poceni ali drago, imaš kaj. Restavracija, ki si jo zapomniš!
Prihodnjič: Konoba Nono,
