Rožiči, za osle in za nas

Na rožiče se v Sloveniji spom­nimo šele pred miklavževim, ko se pojavijo na policah trgovin, nekaj malega zimzelenih dreves rožičevcev lahko najdemo na slovenski obali, a še zdaleč ne toliko, kot osrečujejo prebivalce južnih otokov hrvaške obale.

Konec poletnih počitnic smo že drugič preživljali na otoku Hvaru, v Milni, kjer se odlično počutimo, dobro jemo in uživamo, ker se zavedamo, da je sinu Krištofu šolska klop »za petami«. In s tem povezane obveznosti tudi za nas.

Bivamo v penzionu pri Jošku in Ini, kjer skrbijo za naše trebuščke od jutra do večera. Kar štejem za dodano vrednost, je, da pripravljajo zgolj svojo, doma pridelano hrano. Tako namesto ledenih čajev in cedevite ponujajo sok granatnega jabolka in ringloja. Pa paradižnik, ki ima še vedno okus po paradižniku, rukolo, ki je letos intenzivnejšega okusa in je nobeden od gostov ne more prehvaliti. Potem so tu ribje jedi: vsaka bela riba, postavljena na mizo, ima izreden okus. Okoli žara se vrti čez osemdeset let star domačin in vse izpod njegovih rok je za prste oblizniti.

Ženske hitro najdemo skupni jezik, tako so kulinarične debate o izkušnjah v kuhinji, nasveti in menjalnica receptov nekaj povsem normalnega. Povprašala sem, kaj počnejo s stroki z dveh velikih rožičevcev, ki uspevata pred hišo – in mimogrede izrazila še željo, da bi jih nabrala za popotnico v deževno Slovenijo. Pred tem sem si že ogledala vse dostopne veje, na katerih so se ponujali plodovi temno čokoladne barve, ravno pravšnji, da jih sklestim.

Gospodarica se je prisrčno nasmejala in rekla: »E, sad bi ti ja mogla rič, kako kod nas kažu, da rogač jedu samo magarci.« No, sem si mislila, saj osel na moji lestvici že od nekdaj spada med bolj simpatična bitja! Če bi imela korajžo za novo obveznost ob zeliščni kmetiji, bi že bil v naši obori v družbi z damjaki in košutami.

Čisto normalno, da je od tega trenutka sledila debata z osrednjo temo rožiči. Dopustniki smo ugotavljali, kje in kako jih lahko uporabimo, domačini pa so zmajevali z glavo in se čudili. Izmenjali smo mnenja in kulinarični odnos do teh visečih strokov, slišati je bilo, da so pred leti na otoku Vis izdelovali najboljši rožičev liker, ki je celo prejel zlato nagrado, a je žal posel propadel iz neznanih razlogov. Jaz sem prav počasi primaknila svoj lonček znanja, za kakšne tegobe in kaj vse dobrega ponuja strok rožiča, in gospodarico morda celo za kakšen centimeter premaknila, da bo kdaj naredila tudi rožičevo pecivo ali napitek in obogatila že tako ali tako krasno ponudbo. Iz rokava sem zmagoslavno stresla recept za rožičevo pecivo z jabolkom, kar nekaj listkov in papirja je bilo popisanih. Zakaj bi šli mimo tako zdravega sadeža? Primeren je za diabetike, ne vsebuje holesterola, zato pa je poln vitaminov (A, B, D) in mineralov, kot so kalij, magnezij, kalcij. Šteje se med učinkovitejša sredstva za vse, ki jih pogosto tare diareja. Rožič ima tudi sposobnost, da v črevesju nase veže strupe, in bi bilo zato koristno rožičeve jedi pogosteje vključiti v prehrano v času, ko se širijo virozna obolenja – ta se proti koncu poletja žal bližajo z veliko hitrostjo.

Takoj naslednje jutro sem začela nabirati in preizkušati hvarske rožiče. Ugotovila sem, da je ravno pravi čas za »trgatev«, saj so še mehki, lupinica ni tako ostra in suha, kot zna biti, niso toliko sladki in med glodanjem se ti vsake toliko zazdi, da vsebujejo karamelno kremo ali rahlo spomnijo na satje. Ne smete pa zagrizniti v del, ki je še zelen, ker vam bo potegnilo skupaj usta kot pri nezrelem kakiju.

Tako prožne in voljne, bodisi natrgane ali nasekljane, lahko dodamo k muslijem, mlečnim napitkom, sadnim solatam ... Teže pa je mehke in sveže rožiče drobno zmleti in pridobiti moko za peko. Za to vam trgovine ponujajo pakirano rožičevo moko po zelo dostopni ceni, jaz pa vam v preizkus preprost in hiter recept za rožičevo pecivo, ki sem ga že omenila.