September v kuhinji s Slavko Ilich

September, ko se poslavlja poletje in začenja jesen, je zame vedno malo poseben mesec. Dokončno se pokaže, kako je in bo še v prihodnjih tednih poplačan moj poletni trud na vrtu. Letos sem lahko zadovoljna. Bolj kot lani in tudi dežja je bilo ravno prav, da mi skoraj ni bilo treba zalivati …

Navadila sem se, da se že zjutraj sprehodim med svojimi gredami in naberem, kar je pravkar dozorelo. Na primer nizki fižol, vijoličast ali rumen, oba imam rada. Utrgam še kakšno ravno prav veliko bučko, nekaj stebel šetraja in bazilike, izpulim čebulo ali dve, glavico česna ter utrgam pest zrelih češnjevcev in kosilo je tu! Za dva, seveda. Spodaj je recept. Priporočam!

Na starem vrtu je, kot skoraj vsa leta doslej, obilno obrodila naša že priletna sliva. Nekaj prvih, letos zaradi obilja dežja skoraj kot jajca velikih sadežev vedno spečem po kakšnem »novem« receptu; če drugega ne, zamenjam vsaj pekač. Zdaj imam najraje po več majhnih modlov. So zelo priročni za prenašanje pečenih pit, na primer k vnukoma. Praktično je tudi, da je na pultu manj drobljenja kot prej, ko sem pito v velikem pekaču rezala na kose, dokler je ni zmanjkalo. Je tudi dober občutek: ko izprazniš prvi modelček, drugi ostanejo nedotaknjeni. Shranim jih v hladilnik, pa je!

Letos smo imeli prvič tudi »trgatev«. Celih pet grozdov, a velikih in okusnih! Tudi fige kažejo, da bodo konec septembra obrodile še drugič. Poročam …

Polenta, ki jo lahko pripravimo na sto in en način, se izkaže tudi z gobami. Letos jih še ni bilo prav veliko, a računam, da bodo »izbruhnile« prav ta mesec. Za družbo s polento pa jih že zdaj ni težko nabrati toliko, da dajo pravi okus.

Tudi tokrat ne morem mimo paradiž­nikov, ki so letos res naj! In bodo še vse do konca septembra – če se ne bo vreme prav sfižilo. Popečen kruh s paradižniki je pri nas ena bolj priljubljenih malic. Zanjo imam vedno pri roki nekaj rezin dobrega kruha, na primer z oljkami. Ne pustim, da bi se posušil, zato še svežega (vsaj četrt štruce) narežem in zamrznem – s folijo med kosi, da se ne sprimejo. Kadar si kdo zaželi tak prigrizek, dve rezini odmrznem, popečem in obložim s paradižniki …

Za k paradižnikom vsako leto naredim tudi nekaj bazilikinega olja. Ker je bilo konec avgusta vroče, kar bazilika ljubi, sem jo porezala, oprala, osušila in natrgane lističe stresla v večji kozarec. V njem sem jih obtežila z enim ali dvema manjšima steklenima pokrovoma (od manjšega kozarca za vlaganje), prelila z najboljšim oljčnim oljem (prst nad pokrovom!), pokrila ter postavila na senčno, a toplo mesto na okenski polici. Ko pretečejo trije tedni, olje odcedim in prelijem v manjše stekleničke (reciklaža!), zaprem z novimi zamaški in shranim v hladilnik. Tako doma pripravljeno olje je izvrstno za kapljanje na topel kruh oziroma na paradižnik.

Tudi letošnjo obilico bučk sproti pripravljam kar brez pečenja v globoki maščobi, v pečici. Je lažje – vse se spečejo naenkrat, pa še olje se prihrani. Torej so zakon, tudi za najmlajše! Priporočam.