Za otroške želodčke

Prvi mesec (ali dva) uvajanja goste hrane naj bo namenjen le pokušanju.

Objavljeno
06. september 2014 18.19
Mojca Koman, Odprta kuhinja
Mojca Koman, Odprta kuhinja
V prvih mesecih življenja je (mamino) mleko idealna hrana dojenčku – zadošča tako po energiji kot hranilih. Nekako okoli dopolnjenega šestega meseca pa hiter razvoj otročka zahteva vsega več. Pogosto so otroci takrat tudi zelo zvedavi in kažejo pripravljenost za nove pustolovščine. Ta čas je torej najprimernejši za uvajanje goste hrane.

Ne prej, čeprav bodo raznorazne tete tako svetovale. Mišična stena debelega črevesa in mišice zadnjika namreč še niso toliko okrepljene, da bi bile sposobne iztisniti gostejše blato, pri hranjenju z mlekom pa je blato, kot vemo in zdaj razumemo, zelo tekoče. To se spremeni v običajno s prvim obilnejšim obrokom prave hrane. S prezgodnjim uvajanjem kašic lahko prebavni trakt otroka celo poškodujemo, poleg tega je veliko večja verjetnost, da ga bodo neprebavljene snovi dražile in povzročile alergijo. Vred­no je počakati.

Prvi mesec (ali dva) uvajanja goste hrane je namenjen pokušanju in, razen v redkih izjemah, otrok se z gosto hrano ne naje. Navadno ga pred vsakim obrokom v tem času vsaj malo podojimo ali mu privoščimo manjši mlečni obrok, saj zelo lačen ni pripravljen tvegati. V tem poskusnem mesecu se praviloma količine, ki jih poje pri enem obroku, merijo v eni do dveh čajnih žličkah. Ne silimo ga s hrano in nikakor mu ne odpiramo ust na silo! Ko bo pripravljen, jih bo sam zavestno in z veseljem odprl in jih odpiral, dokler ne bo sit. Nekateri otroci so v tem obdobju že resni jedci in zmorejo pojesti za več jedilnih žlic kašice pri enem obroku, a takih ni prav dosti. Čeprav – v premislek in opomin – vseh otrokovih potreb ne gre zadovoljevati s hrano. Vzrok za nemir je včasih le mokra plenička ali dolgočasje.

S čim začeti?

Prvi okusi goste hrane naj bodo zelen­javni. Najprej ponudimo kuhan krompir, nato cvetačo, bučke, sledijo korenček, koleraba, špinača, blitva, brokoli itd. Stopnjujemo barve, okuse in sledimo sezoni. Ko je otrok pokusil že precej sezonske zelenjave, je čas za sezonsko sadje – v tem času za kuhano jabolčno ali hruškovo kašo, pozneje naribano sveže jabolko ali celo kaki. Vse to so seveda majhne količine. Pozimi, ko je izbire sadja manj, si tu in tam pomagamo z zamrznjenim, da je malo bolj pestro. Jagode uvajamo šele po prvem rojstnem dnevu, saj so močan alergen. Otroku ponudimo vsak dan le en nov okus, pri tveganju za alergijo celo po več dni zaporedoma isti nov okus in spremljamo morebitni odziv na ponujeno živilo. Otrok alergičnih staršev ima veliko več možnosti, da bo tudi sam alergičen, prezgodnje uvajanje novih okusov to le še pospeši.

Zakaj ne začeti z banano? Preprosto – banana je sladka. Če ponudimo najprej sladko živilo, je veliko manj možnosti, da bo otrok sploh pokusil kakšen drug okus, posebno slan ali kisel. Navadno zavrne vse, kar ni sladko, in mamice potem stokajo, da morajo zmešati korenček z banano, brokoli z banano, celo paradižnik z banano, da sploh kaj poje.

Naj ovržem še en predsodek. V nasprotju s prepričanjem številnih malčki veliko raje posežejo po izbrano začinjeni hrani kakor po nezačinjeni. Zelenjavne kašice zato vedno rahlo (!) solimo. Pou­darek na rahlo in s klicajem, uradna doktrina pa ima o tem mešana mnenja. Ko je otrok spoznal že osnovne okuse hrane, mu kašice začinimo še s česnom, poprom ali prav na drobno sesekljanim majaronom, baziliko, peteršiljem. Dobra začimba v zelenjavni kašici je kap­ljica ali dve aromatičnega oljčnega ali drugega hladno stiskanega olja. Jasno, z začimbami ne pretiravamo, prav tako se izognemo vsem industrijsko pripravljenim začimbnim mešanicam in instant pripravkom za juho.

Hranjenje v praksi

Otroci niso radi pri miru, sploh pa ne pri mizi. Opletajo z rokami, premikajo glavo, mi pa z majceno žličko poskušamo zadeti usteca, ki se odprejo le včasih in brez kakršnega koli ritma. Da se izognemo popolnemu neredu, ohranimo mirne živce in otroka vendarle nahranimo, mu okoli vratu zavežemo dovolj velik slinček in v roke damo prazno žličko, da se vsaj malo zamoti z njo. Včasih koristi, če mu ponudimo, da se sam hrani. Hrano mu narežemo na drobne koščke, ki jih sam prijemlje in s tem vadi pincetni prijem. Tako mu ponudimo koščke kuhanega korenčka, mesa itd., vendar le, če je že malo večji, povsem samostojno sedi, koristi tudi, če ima že kakšen zob. V tem primeru se odlično obnese slinček z zavihkom na dnu, da ulovi hrano, ki ni našla poti do ustec.

Glede žličk velja preprosto pravilo, naj sledijo velikosti otrokovih ust. Običajne čajne žličke so preširoke, kavne so zaradi kratkega ročaja nerodne in z njimi zajamemo premalo. Kovinske iz poročnega jedilnega servisa predolgo ohranjajo toploto in se zato s spodnjim delom žličke otrok speče v ustnico. Saj gre s takšnimi in drugačnimi, a če je mogoče, si priskrbimo plastično ozko žličko z dovolj dolgim ročajem. Pazimo, da hrana ni prevroča, saj je otrok navajen hrane (mleka) s temperaturo okoli 37 stopinj Celzija, in ne 65 stopinj, kot je navadno topla mineštra za odrasle.

Otroku ne kuhamo posebej. Naj je z nami, le malce prilagojene jedi. Denimo, preden krompir obogatimo z maslom in mlekom za pire, ga nekaj kosov odvzamemo za otrokovo kašico, podobno storimo z drugimi jedmi, saj vendar želimo, da se novi družinski član navadi na okuse hrane v naši družini in predvsem je z nami, v svojem stolčku, ne ločeno.

Zelo uporabna sta palični mešalnik in visok kozarec za vlaganje ali podobna visoka posodica, v kateri jedi pretlačimo v kašico. Manjše količine zelenjave pretlačimo z vilicami, v obeh primerih po potrebi dodamo malo vode. Vsa hrana za malčka mora biti takšne gostote in v tako majhnih delčkih, da bi jo zmogli pojesti sami brez zob, oziroma strukturo kašice prilagodimo številu zob, ki jih otroček že ima. Lupina graha, bučk, paradižnika? Za najmanjše je pogosto moteča, zato jo odstranimo s pasirko.

Kadar otrok že po nekaj žličkah ne odpre več ust, je morda žejen. Za pitje sta primerna voda in nesladkan ali res malo sladkan čaj. Poskusite z običajnim kozarčkom, ne s stekleničko, presenečeni boste!

Kakor z malčkom od doma ne gremo brez vsaj ene rezervne pleničke, ne smemo niti brez kašice za en obrok ter žličke in slinčka. S seboj vzamemo doma pripravljeno kašico, torej, kuhano hrano pretlačimo s paličnim mešalnikom, vročo kašo vlijemo v prej prekuhane vroče kozarčke in zapremo. Pravzaprav jo vložimo, kakor marmelado. Pazimo na brezhibno čistočo opreme in naših rok. Ko kašico potrebujemo, jo le premešamo in ponudimo otroku kot vmesni obrok. Razumljivo, v takem primeru se najbolje obnesejo sadne kašice, ki jih pred hran­jenjem ni treba pogrevati. Življenje pa si brez slabe vesti poenostavimo tudi s kupljenimi kašicami. Prednost naj imajo kakovostne kašice priznanih proizvajalcev, najbolje, če so iz ekoloških sestavin. Iskren nasvet: ne sledite slepo zapisom na kozarčku, od katerega meseca jih pro­izvajalec priporoča. Največkrat prezgodaj.

Kdaj pšenico, mleko in kdaj meso?

Ključni mejniki so zapisani v pregled­nici in so že lep čas splošno sprejeti med pediatri, zato jih velja upoštevati. Dokler otrok še ne uživa glutenskih živil, mu kruha ne smemo ponuditi, čeprav je žem­ljica tako priročen prigrizek. Namesto tega mu ponudimo koruzne ploščice in suhe jabolčne krhlje ali drugo suho sadje (datlje, marelice, fige); prednost damo sadju, ki ni žveplano. Prav tako pri pripravi jedi za malčka ne uporabljamo drobtin, moke (niti za zgoščevanje) in klasičnih testenin. Izberemo pa lahko riževe rezance in posebne brezglutenske testenine, ki jih zdaj dobimo že skoraj v vsaki živilski trgovini. Pozorni smo, da testenine gotovo ne vsebujejo jajc.

Pazimo tudi, da do 9. meseca pri pripravi jedi ne uporabljamo masla, smetane in mleka, izogibamo se jogurtom, skuti (in tistim luštnim obarvanim skutkam v mini lončkih). Pozneje naj otrok spozna še okus fermentiranih mlečnih izdelkov, kot so jogurt, kefir in kislo mleko. S tem mu pomagamo izoblikovati dobro črevesno mikrofloro, boljšo obrambno sposobnost in prebavo vse druge hrane.

Od 8. meseca za grizljanje tu pa tam izberemo kekse, vendar brez jajc.

Do prvega leta dojenčku ne dajemo čokolade in medu. Med vsebuje, poleg cvetnega prahu, spore bakterije Clostridium botulinum. Ta bakterija proizvaja živčni strup botulin, ki lahko že v zelo majhnih količinah deluje smrtno. Odrasel človek spore te bakterije presnovi brez škode, otroci do 1. leta starosti pa še ne.

Oreščke in citruse ponudimo zelo previdno, v manjših količinah in šele proti koncu prvega leta, otroku alergikov pa po 1. rojstnem dnevu ali celo pozneje.

Otrok nima časa za hrano?

Zelo ješč otrok je za starše na prvi pogled pravi blagoslov, na drugi strani pa je pokora, če imamo opraviti s takšnim, ki za hranjenje nima časa in ne želi jesti ničesar razen mleka pri mami ali iz stekleničke. V takem primeru se opremimo s krepkimi živci in mu jedi pripravljamo res skrbno, pestro in bogato, da v tisti žličici, ki mu jo uspe pojesti, dobi kar največ hranil. Potrudimo se, da vsebujejo obroki več železa (meso, rozine, temnolistna zelenjava, rdeča pesa, marelice), ker so ti otroci praviloma slabokrvni.

Hrana kot pomoč pri driski, zaprtju?

Z uvajanjem goste hrane otrok izoblikuje svoj redosled iztrebljanja blata, naj bo na vsak dan ali le dvakrat na teden. No, zaprtje ali driska pri tej starosti nista nobena redkost.

Malčku z drisko najlaže pomagamo tako, da mu skuhamo riž v rahlo slani vodi, da postane sluzast. Dobra pomoč je tudi naribano sveže jabolko, ki ga malo dlje pustimo na zraku, da potemni. Prežganka umiri želodec, a le, če je otrok že dovolj star zanjo, podobno in z enakim opozorilom koristi pri driski probiotični jogurt. Sladkih jedi se izogibamo, primernejše so slane. Vsekakor je treba odkriti vzrok – morda gre za alergijo na novo hrano.

Malčku z zaprtjem pa kot pomoč ponudimo hrano z več vlakninami. Primerno je sadje v večjih količinah in z drobno sesekljanimi lupinami (razen banane), namočeno suho sadje (suhe slive, marelice) ter kuhana zelenjava (razen korenčka). Nikar pozabiti na pijačo, ki pomaga pri obeh tegobah.

Malce humorja koristi

Pri uvajanju goste hrane za dojenčka si ne smemo zagreniti življenja. Novega člana za jedilno mizo sprejmimo z veseljem, vedrino in malce humorja. Ta nam bo še kako koristil, ko bomo čez kakšno leto skupaj z malčkom zagotovo vstopili v čas preizkušanja starševskih živcev. Nič zato, zdrave jedi je treba šaljivo poimenovati, oblikovati v medvedke ali vulkane, da laže najdejo pot v navihana usteca. Saj naloga staršev je tudi ta, da otrokom privzgojimo zdrave prehranske navade.