50.000 zgodb

Teči na newyorškem maratonu ni bila le najboljša tekma mojega življenja. To je bil najboljši dan v mojem življenju. Vse je bilo na svojem mestu, vse je bilo popolno. Maraton v New Yorku je čaroben. Zanj pravim, da je Beyonce med maratoni, saj se vseh 42 kilometrov počutiš kot velika zvezda. New York je lahko zelo osamljeno mesto, na ulici te nihče ne pogleda, vsi zrejo nekam mimo. Toda na tisto nedeljo te gleda in spodbuja celo mesto.

To je le ena od tisočerih zgodb, ki jih vsako leto prvo nedeljo v novembru spišejo newyorške ulice. Za Kelly Roberts, ki je zapisala zgornje vrstice, je bil tek terapija in izhod iz depresije. Danes, tako kot še toliko drugih, teče za dober namen in zbira sredstva za pomoč otrokom v stiski. Jimmy Choi je zbolel za parkinsonovo boleznijo, teče, da bi jo upočasnil, tek je njegovo zdravilo. Gordon Felt je v terorističnem napadu 11. septembra 2001 izgubil brata, teče v spomin nanj in v podporo vsem družinam žrtev. Jamie-Lee Josselyn je pri dvanajstih letih ostala brez mame, ki si je vzela življenje. Teče za fundacijo za preprečevanje samomora. In tako naprej. Vsak teče z namenom in ciljem. Več kot 50.000 novih (in starih) zgodb se bo zgodilo tudi te dni, na štartu na Staten Islandu. Čez most Verrazano-Narrows se bo nepopisna množica podala v Brooklyn, v Queensu bo že na pol poti, nato pa bo čez Bronx vstopila na Manhattan in po Peti aveniji v Centralni park. Tam se je prva in temeljna zgodba vseh teh zgodb leta 1970 tudi začela.

Fred Lebow (rojen kot Ephraim Fischel Lebowitz v Aradu v Romuniji, od koder je po drugi svetovni vojni pribežal v ZDA) je nekega dne tekel po osrednjem newyorškem parku in se zaljubil vanj. Pridružil se je tamkajšnjemu klubu peščice tekaških navdušencev (New York Road Runners Club) ter bil naposled tudi pobudnik prvega organiziranega teka po tisti zeleni oazi sredi urbane džungle. Zanj so porabili tisoč dolarjev, štartnina je stala le simbolični dolar. Prišlo je 127 tekačev, tekli so štiri kroge po parku. Na cilj jih je prišlo le 55 (Lebow je bil 45.), med njimi ni bilo nobene ženske, edina predstavnica nežnejšega spola je na poti obupala. Vsi »zmagovalci« so dobili poceni zapestno uro in spominski pokal, pri čemer se niso zavedali, da so spisali prvo stran zgodovine enega najbolj množičnih športnih dogodkov na svetu.

A nihče ni danes enega največjih in najbolj kultnih maratonov zaznamoval tako zelo kot Lebow. »Tek je spremenil v popularno kulturo,« je o njem dejala zdajšnja predsednica NYRR Mary Wittenberg. Do teka je namreč gojil posebno ljubezen in filozofijo, bil je vizionar, nanj je gledal drugače kot večina. Verjel je, da lahko teče vsak, opogumljal in spodbujal je ljudi k rekreaciji, ne k tekmovanjem. »Pri teku ni pomembno, ali si na cilju prvi, zadnji ali nekje vmes. Važno je, da lahko rečeš, da si končal. V tem je velikansko zadovoljstvo,« je nekoč izjavil. Sam je pretekel 69 maratonov v tridesetih državah, dvajset let je kot predsednik organizacijskega odbora potoval po vsem svetu in širil glas o newyorškem maratonu, ob tem pa pomagal postaviti na noge maratonske preizkušnje v Chicagu, Los Angelesu, Pekingu in Londonu. »Bil je malo nastopač, malo promotor, malo poslovnež in malo tudi genij, predvsem pa neutruden borec, ki je imel večino časa prav. A je bil tudi tako pameten, da je znal priznati, kadar se je zmotil,« je o njem dejal nekdanji sodelavec Phil Greenwald.

Bil je revolucionar in si prvi upal pomisliti, da bi maraton s potk po parku razširili na glavne ulice tega velikega mesta. Lobiral je, se pogajal in prepričeval mestne oblasti, dokler mu ni to leta 1976 tudi uspelo. Vsako leto je na predvečer maratona, po uradni predstavitvi in večerji s testeninami, prevozil 42 kilometrov in se na lastne oči prepričal, da na trasi ni nobenega parkiranega avtomobila, nevarne luknje ali druge ovire. Ob štirih zjutraj je že bil na štartu in dajal navodila, po koncu je z novinarske konference zmagovalcev odšel v park pomagat pri pospravljanju. Bil je neusahljiv vir energije, navdih in poln volje do življenja, tudi ko je leta 1990 zbolel za rakom. S tumorjem v možganih se je še trdneje oklenil teka in sklenil, da se bo z njim boril proti bolezni. Tedaj je maraton prvič dobil dobrodelno noto, ki ga danes tako tesno spremlja. Skupina tekačev je namreč s svojo udeležbo zbrala 650.000 dolarjev za organizacijo Memorial Sloan Kettering (MSK), za raziskave rakavih bolezni.

Leta 1992 je takrat 60-letni Fred pretekel svoj zadnji maraton. Tisto leto je še zatrl bolezen, v petih urah in pol je v družbi legendarne norveške tekačice, devetkratne zmagovalke in svetovne rekorderke Grete Waitz uspešno dosegel cilj in pomagal zbrati že skoraj milijon dolarjev za MSK. To je bil eden najbolj čustvenih trenutkov v zgodovini maratona. S solzami v očeh so dve leti pozneje tekli v njegov spomin, oktobra 1994 je namreč Lebow bitko z rakom izgubil. Toda njegov duh je z maratonom živel naprej, postavili so mu kip, ki tekače vsako leto pozdravi v cilju in jih opomni na njegove besede: naj bodo ponosni, da jim je uspelo. Ne le v New Yorku, kjerkoli na svetu. A vendar se z vseh koncev zemeljske oble prav na ulice »velikega jabolka«, na ta veliki tekaški vrhunec sezone, zgrne največja množica tekačev. In piše nove in nove zgodbe. •