Tiskane izdaje
Harry Bertoia (1915–1978), Italijan po rodu, se je pri petnajstih letih iz domačega Pordenona v Italiji odpravil v Detroit na obisk k starejšemu bratu in ostal. Vpisal se je na srednjo obrtno šolo, kjer je študiral umetnost in oblikovanje nakita. Medtem je vložil še prijavo na umetniško akademijo Cranbrook ter za študij dobil štipendijo. Tu je prvič srečal kasneje priznane arhitekte in oblikovalce Walterja Gropiusa, Edmunda N. Bacona, Eera Saarinena ter Ray in Charlesa Eamesa.
Po zaključku študija je leta 1939 odprl delavnico za predelavo kovin, v kateri je začel eksperimentirati s plavajočimi, tridimenzionalnimi oblikami. Ko se je začela vojna, je železo nenadoma postalo redka in draga dobrina, zato se je Bertoia posvetil svoji prvi ljubezni – izdelovanju nakita. Oblikoval in izdelal je tudi poročna prstana za Eamesa, ki sta kasneje postala znana kot kultni oblikovalski par, ter za Edmunda Bacona in njegovo bodočo ženo Ruth. Sam se je z ženo Brigitto Valentiner leta 1943 preselil v Kalifornijo, kjer je delal v Eamsovem ateljeju za oblikovanje pohištva iz vezane plošče.
V petdesetih letih 20. stoletja je bila večina stolov izdelana iz lesa, pohištvo iz žice je bilo tako nekaj povsem novega in inovativnega. Bertoia se je s tehnologijo stolov spoznal že na akademiji Cranbrook, potem ko sta arhitekta Eero Saarinen in Charles Eames osvojila prvo nagrado na oblikovalskem tekmovanju organskih oblik, ki ga je sponzoriral Muzej moderne umetnosti.
Organske oblike so začele zanimati tudi Bertoio, ki je svoje prve zasnove za stole pripravil v času, ko je delal v Eamesovem biroju. Bil je v veliko pomoč svojemu mentorju pri obdelavi sedala iz vezanega lesa v kombinaciji z nogami iz jeklenih cevi, vendar ga je kmalu začelo pekliti dejstvo, da si kot pomočnik pri slavnem oblikovalskem paru Eames nikoli ne bo naredil lastnega imena.
Tako je zapustil Eamesa in se pridružil raziskovalcem v laboratoriju Point Loma New Atomics. V sklop njegovih delovnih obveznosti je sodilo tudi raziskovanje človeškega telesa. Njegova naloga je bila ugotoviti, kako morajo biti oblikovani različni kontrolni mehanizmi v poslovnih zgradbah in transportnih sredstvih, kot so denimo kontrolna armaturna plošča, gumbi in komandne ročice, da bodo čim bolj priročni in lahko dosegljivi. Tedaj se je njegovo početje imenovalo študij telesne dinamike, danes bi temu rekli ergonomika. Preučevanje človeške anatomije v korelaciji s pohištvom in strojno opremo je Bertoio fasciniralo in svoje ugotovitve je kasneje pri načrtovanju lastnih stolov s pridom izkoristil.
Voditeljica oblikovanja pri Knollu Florence Schuster Knoll, sicer njegova nekdanja sošolka na Cranbrooku, ga je povabila k sodelovanju v podjetje, ki sta ga skupaj z možem Hansom vodila v Pensilvaniji. Izziv ga je mikal, vendar je omahoval.
K sreči je vmes posegla njegova impulzivna žena Brigitta in namesto njega odgovorila z odločnim da, kar je za vedno spremenilo njuni življenji. Zakonca sta se preselila v Pensilvanijo in tam uredila trgovino pod okriljem Knolla. Bertoia je dobil dovoljenje za oblikovanje stolov za Knoll pod svojim imenom. Najprej so bili dogovorjeni, da bo pripravil serijo stolov za bolnišnice, potem pa se je raje odločil za oblikovanje stolov za zdrave ljudi, seveda z ergonomijo v prvem planu.
Po duši je bil kipar in tako je tudi pri oblikovanju pohištva izhajal iz skulpture: »V skulpturi me zanima zlasti razmerje med obliko in prostorom. Ko gre za stol, je najprej treba rešiti vprašanje funkcije, vendar je stol v vsakem primeru predvsem študija prostora.« Za material, s katerim bo eksperimentiral, si je izbral kovino. Tako je nastal koncept mreže, in ko je imel tega narejenega, je bilo mogoče vse. Oblikoval je zračno mrežno konstrukcijo v obliki lupine, ki jo je bilo mogoče različno prilagajati. Pripravil je konstrukcijo za stole in naslanjače ter načrtoval tudi produkcijske kalupe.
Med njegovimi kreacijami iz žice je najbolj prestižen naslanjač, ki ima med vsemi tudi najbolj prestižno ime, Diamant Chair, in letos slavi 60 let, saj je nastal v letih 1952–53. »Radi se naslonimo nazaj in stol se mora tej drži samodejno prilagoditi,« je dejal Bertoia. Prisegal je na lahkotnost in lahkost izdelka, ki uporabniku dopušča, da se v njem svobodno giblje, da se telo samo odloči, kako se bo obrnilo, namestilo ...
Mere človeškega telesa so bile odločilen faktor pri kreiranju njegovih mrežnih stolov. Kovinska mreža sama po sebi sicer ni izkazovala udobja, zato pa je dopuščala prilagajanje oblike, medtem ko je bilo udobje mogoče povečati z dodajanjem blazin. Imenoval ga je diamantni stol, ker mreža s svojo strukturo spominja na diamant. Obseden je bil s svetlobo, ki potuje skozi prostor. Svoje kovinske kreacije je takole označil: »Če pogledaš te stole, vidiš, da so narejeni pretežno iz zraka. Zrak samodejno prehaja skozi konstrukcijo in tako ustvarja svoj prostor.« Diamant je naslanjač, ki ima vse atribute skulpture, saj ga je mogoče ogledovati z vseh strani.
Diamant se je vendar izkazal za preveč kompleksnega, da bi ga bilo mogoče v celoti prirediti za množično proizvodnjo. Pri Knollu so bili z delom Bertoie zelo zadovoljni in so mu to tudi dobro plačali, izborili pa so si, da so avtorske pravice za proizvodnjo njegovih stolov ostale podjetju. Bertoiev diamant je bil takoj, ko je prišel na trg, velik komercialni uspeh.
Bertoia je zasnoval pet stolov iz žične konstrukcije, ki so postali znani kot kolekcija Bertoia za Knoll. Knoll je prvega iz serije kovinskih stolov Harryja Bertoie začel prodajati leta 1952 in jih še vedno prodaja. Komercialni uspeh njegove žičnate kolekcije je bil tako dober, da se je Bertoia, ko so mu pri Knollu izplačali nagrado, lahko posvetil svoji delavnici, v kateri je eksperimentiral s kovino in zvokom.
Ustvaril je več kot 50 javnih kiparskih del, njegova velika ljubezen pa so bile zvočne kovinske skulpture. Kovina ga je tako fascinirala, da je začel prirejati koncerte, na katerih je uporabljal »inštrumente« iz različnih kovinskih palic in ploskev, ki jih je imenoval zvočne skulpture. To je bil precejšen zasuk od nakita, ki je bil njegova prva ljubezen. Posnel je celo nekaj glasbenih albumov z naslovom Sonambient.
