Abraham Jadrana Krta

Lahko si reven ali bogat, pameten ali neumen, zdrav ali bolan, toda vsak med nami ima v življenju vsaj nekaj težav s samim seboj in z okolico. Precej lažje je, če jih s kom deliš, a če tega nočeš, je lahko v pomoč dnevnik. Jadran Krt ga je imel, skupaj z njim pa so odrasle mnoge generacije bralcev. Junak knjig pisateljice Sue Townsend bi prav ta mesec dopolnil petdeset let. A njegovega dnevnika zagotovo ne bomo več brali.

O rojstnem datumu Jadrana Krta ni dvomov. V prvi knjigi (Skrivni dnevnik Jadrana Krta, starega 13 3/4; 1982) najdemo pri datumu 2. april 1981 Jadranov zapis, da tisti dan praznuje štirinajst let in da ni navdušen nad očetovimi darili.

Toda nikoli ne bomo spoznali Jadranove končne usode, saj je pisateljica Sue Townsend umrla leta 2014. Za marsikoga bo zato ostal nesmrten, čeprav si lahko bralec zamisli tudi bolj tragičen konec. Jadran se je namreč v zadnji knjigi Jadran Krt: Leta ponižnosti (2009) boril z rakom prostate, star je bil 39 let in tri četrt. A nadaljevanje je lahko tudi bolj veselo, saj je Townsendova razmišljala, kako bi se Jadran v morebitni deveti knjigi spet poročil.

Jadran je v svoj dnevnik zapisoval vsakodnevne križe in težave. O razmerju s starši, neuslišani ljubezni in zlobnih vrstnikih. Manjkali niso niti mozolji in spoznavanje spolnosti. Jadran je pisal samozavestno in odločno, toda včasih si je napačno razlagal svet okoli sebe. Skozi leta in nove knjige je Jadran odraščal in skupaj z njim vsi bralci. Imel je več otrok z različnimi ženskami, številni dogodki v knjigi pa so bili odsev dogodkov v britanski družbi. Od Margaret Thatcher do Tonyja Blaira. Dnevnik Jadrana Krta je (bil) zato vedno hudomušen in svež.

O priljubljenosti Jadrana Krta je zgovoren podatek, da so že prvo knjigo prodali v več kot dvajsetih milijonih izvodov in jo prevedli v več kot trideset jezikov. Prva ideja je bila, da glavni junak ne bi bil Jadran Krt (v angleščini Adrian Mole), ampak Nigel Mole. Kot takšen se je sprva pojavil v radijski igri. Kasneje je Townsendova ime spremenila, saj se je želela izogniti primerjav z risanim likom Niglom Molesworthom. V ožjem zboru je imela 32 imen, poleg Adriana so ji bili ljubi še Trevor, Robin, Darren in Victor.

Avtorica je v knjigi z Jadranom pustila del sebe. Že njen rojstni datum je isti, le s to razliko, da je 2. aprila 1981 sama praznovala 35. rojstni dan. »Precej sem mu podobna. Bil je skriti pisec, njegovi pogledi pa so mnogokrat enaki mojim. Na neki način je prikazoval mojo temno plat. Če bi ljudje resnično dojeli, kako blizu sem Jadranovemu značaju, potem me verjetno ne bi tako občudovali,« je priznala.

Tudi njeno življenje bi zlahka pristalo v knjigi. Sue Townsend je šolanje končala pri štirinajstih, devet let zatem je imela tri otroke. Tedaj je delala v treh službah hkrati; kasneje je trdila, da je bila vsaka služba za enega otroka. Za uteho je pisala, toda svojih zapiskov dolgo ni pokazala nikomur. »Dvajset let sem se zavračala. Šele moj drugi mož me je spodbudil, da sem se prijavila na pisateljski tečaj,« je rekla. »Že ko sem bila mlajša, sem zelo rada prebirala knjige. Nisem imela pravega načrta, a zelo rada sem brala Dostojevskega, čeprav sploh nisem znala izgovoriti njegovega imena,« je pristavila. Rusko literaturo je prebiral tudi Jadran. V svojih dnevniških zapisih je razkril, da je Tolstojevo Vojno in mir prebral v zgolj dveh dneh.

Uspeh z Jadranom Krtom je Sue prinesel milijone funtov in svetovno slavo, toda spoznala je, da ima bolan človek vedno samo eno željo – zdravje. Pri tridesetih letih je doživela in preživela srčni napad, a med posledicami je ostala sladkorna bolezen. Ta ni bila blaga. Leta 2001 je oslepela, osem let kasneje so ji presadili ledvico. Po nekajletnem čakanju na primernega darovalca ji je ledvico daroval sin Sean. Isti sin je pred tem oslepeli materi pomagal s pisanjem po nareku. V vsebino ni posegal, imel je le kakšno pravopisno pripombo. Zaradi pisateljičinih težav z zdravjem je bil v zadnji knjigi bolan tudi Jadran.

In kakšen bi bil Jadran, če bi odraščal v današnjih časih? Pisateljica je prepričana, da svojih misli zagotovo ne bi zapisoval na spletnih socialnih omrežjih. »Zagotovo bi ostal enak, toda ne bi pisal na tviterju, imel bi samo svoj skrivni dnevnik. Preveč rad ima zasebnost, zato ne bi uporabljal socialnih omrežij. Takšni najstniki obstajajo tudi danes, saj absurdnost življenja raje opazujejo s strani,« je dejala Townsendova. Kljub temu Jadran še vedno živi prav na tviterju. Njegov uradni uporabniški račun trenutno sledi dobrih 8800 oboževalcev, ampak že skoraj dve leti ni objavil nič novega.

Jadran tudi ne obstaja le v domišljiji bralcev, saj so o njem posneli več televizijskih serij, radijskih iger, pripravili so gledališke predstave, računalniške igrice, a nikoli niso posneli filma v Hollywoodu. Pisateljica je v čast poroke princa Williama in Kate Middleton napisala tudi dodatno zgodbo o Jadranu Krtu, objavili so jo v Observerju. V vseh upodobitvah je Jadran nosil očala, čeprav je Townsendova razkrila, da si sprva Jadrana sploh ni vizualno predstavljala. Kakšen bi moral biti, ji je šinilo v glavo šele, ko je prvič videla Johna Majorja, angleškega premiera med letoma 1990 in 1997.

Pet let po izdaji prve knjige o Adrianu Molu so slovenski bralci dobili slovenski prevod in Jadrana Krta. Knjigo je prevedel zdaj že pokojni Vasja Cerar. Nekoč je priznal, da je najbolj užival ravno ob prevajanju dnevnikov in besedil, v katerih so glavni junaki razmišljali v prvi osebe ednine. Pred časom je Cerarjeve spomine na Jadrana Krta razkril sedanji slovenski prevajalec Boštjan Gorenc - Pižama. Povedal je, kako Cerar v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni vedel, kaj je natančno je snickers. Jasno mu je sicer bilo, da gre za slaščico, toda za pomoč ni mogel uporabiti interneta, ker ta še ni obstajal. Snickers je zato preprosto prevedel v evrokrem.

Zadnji datum v Jadranovem dnevniku je 5. maj 2008. Na papir je prenesel spoznanje, da bo pri 41 letih postal dedek, in upanje, da bo živel dovolj dolgo, da bo videl tega otroka odraščati. Preproste stvari, ki v življenju pomenijo največ. In zdi se, kot da je Sue Townsend tudi v teh besedah pustila del sebe.