Alexander McQueen

»V Londonu sem odrasel. Tu sta moje srce in izvir mojega navdiha,« je Alexander McQueen izjavil januarja 2000. Sin taksista se je rodil kot zadnji od šestih otrok in odrasel v londonskem East Endu. Šolo je pustil pri petnajstih in šel za vajenca h krojačem na znameniti ulici Savile Row. V njegovem ljubem Londonu, natančneje v znamenitem muzeju Viktorije in Alberta, je zdaj končno na ogled retrospektivna razstava njegovega krojaškega genija z naslovom Alexander McQueen: Savage Beauty (Alexander McQueen: Surova lepota), ki jo je postavil ameriški inštitut za kostumografijo in je bila najprej na ogled v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Razstava zajema njegova ustvarjalna leta vse od diplomske kolekcije leta 1992 do zadnje, nedokončane kolekcije iz leta 2010 in bo na ogled do 2. avgusta.

»Pravila moraš poznati, če jih hočeš kršiti. Tukaj sem zato, da rušim pravila, obenem pa ohranjam tradicijo,« je govoril McQueen. Vedno je poudarjal svobodo misli in izražanja čustev. Verjel je v to, da je domišljija najvišja avtoriteta, ki nam lahko vlada. Bil je predstavnik pozabljene romantične ideje, ki se je v evropski kulturni zavesti uveljavila v 19. stoletju, zlasti v nemškem prostoru. Zanj je bil umetnik, torej tudi modni kreator, takšne vrste posameznik – romantični heroj, ki sledi zahtevam ustvarjalnega navdiha. Svojo originalnost je znal najbolje dokazovati z inovativnimi in revolucionarnimi metodami rezanja in sestavljanja blaga v nekakšne modne konstrukcije. Kot oblikovalec in krojač je bil vase trdno prepričan in je že na začetku kariere vzpostavil temeljno obliko svoje revolucionarne krinoline, ki je ostala bolj ali manj enaka vsa leta njegovega ustvarjanja.

»Ljudem se včasih zdijo moje stvari agresivne. Jaz jih ne vidim kot agresivne. Vidim jih kot romantične, v njih se spopadam s temno stranjo osebnosti,« je o gotski naravi svoje črne mode dejal McQueen. V njegovih kolekcijah je imel zgodovinski moment vedno pomembno težo. Najbolj ga je navdihovala angleška viktorijanska doba oziroma viktorijanski gotski slog iz 19. stoletja, to je neogotski slog, ki se je iz arhitekture in oblikovanja prenesel tudi v modo. Pogosto se je počutil kot Edgar Allan Poe, ameriški pesnik in pisatelj, najbolj znan po mračnih, grozljivih pesmih in zgodbah. Tako je McQueen v svoji modi oblikoval specifičen svet globoke melanholije, ki ga je duhovno povezoval s Poejem. V resnici sta imela Poe in McQueen, poeta melanholije, podobno usodo; oba sta umrla pri štiridesetih, Poe po alkoholnem deliriju, McQueen pa je trpel zaradi odvisnosti od drog in se je obesil v lastnem stanovanju; ni bil sposoben obvladati svoje temne plati.

V kolekcijah je pogosto v dialog postavljal nasprotna čustva in paradoksna razmerja med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo, grozljivko in romanco, divjino in civilizacijo, melanholijo in lepoto. Njegova moda je bila izrazito avtobiografska, v njej je pogosto izpostavljal dejstva iz svojega življenja in okolja, še posebej močan odmev v McQueenovi ustvarjalnosti so imeli predniki oziroma njegova škotska dediščina. Ko so ga nekoč vprašali, kaj mu pomenijo njegove škotske korenine, je dejal – vse. McQueenov nacionalni ponos je najbolj čutiti v kolekciji iz leta 2006, ki ji je dal ime The Widows of Culloden (Vdove Cullodna). Zanjo je navdih našel v zaključni bitki med Angleži in škotskimi višavskimi klani 16. aprila 1745 na polju Culloden blizu kraja Inverness v Škotskem višavju. V bitki, ki jo je za Škote vodil Charles Edward Stuart, so Angleži zmagali, gelski jezik in domača noša sta bila prepovedana, organizacije odpravljene, voditelji klanov izgnani. McQueen je po svoje oblekel »vdove« višavskih Škotov, njegovo sporočilo pa je bilo izrazito politično: »Kar so naredili Angleži pri Cullodnu, ni bilo daleč od genocida.«

Kljub veliki predanosti škotski kulturi pa se McQueen ni nič manj zanimal za angleško zgodovino. To je bilo verjetno najbolj opazno v njegovi kolekciji iz leta 2008 The Girl Who Lived in the Tree (Dekle, ki je živelo na drevesu), ki jo je navdihnil brest z vrta njegovega domačega posestva v East Sussexu. Navdih za pravljično kolekcijo je poiskal v oblačilih angleških kraljic, navdihnil pa ga je tudi Arthur Wellesley, prvi vojvoda Wellingtonski, eden najvplivnejših vojaških in političnih likov Napoleonovih vojn, kositrni vojaki ter punk princese. Za oblačila je uporabil predvsem osnovne barve, kot so bela, črna in rdeča, v kolekciji pa seveda ni manjkalo ironije. Kakorkoli, McQueenove kolekcije so bile vedno izjemno čustveno intenzivne ter rezultat medsebojnega vplivanja nasprotij – in tako je mogoče razumeti tudi njegov poklon angleški kroni.

»Kot večina umetnikov najdem lepoto v groteski. Ljudi moram prisiliti, da pogledajo in razmišljajo,« je dejal. Poskušal se je ogniti konvencionalni lepoti, da bi tako pokazal, da resnična lepota prihaja od znotraj. Svoj romantični pogled je rad širil v eksotične sfere, ne zgolj v času, temveč tudi v prostoru. Tako ni pregledoval le zgodovinskih dejstev, ki bi mu lahko bila izhodišče za kolekcijo, temveč so ga kot večino njegovih kolegov navdihovale tudi oddaljene dežele in celine, kot so Afrika, Kitajska, Indija, Turčija, Japonska ... Kimono je bil tip oblačila, ki se je vseskozi pojavljal v njegovih kolekcijah, čeprav je bil njihov temelj krinolina s formo peščene ure.

Ves čas se je vračal k ideji prvinske romantike in nekakšnemu plemenitemu urbanemu divjaku, ki živi v harmoniji s svojo prvobitno naravo, čeprav je vedel, da je v Londonu, ki mu je bil tako drag, to nemogoče. Čutil je moralno veličino svobodnega, divjega človeka, ki ni ujet v umetni konstrukt, imenovan civilizacija. V naravo oziroma mehaniko narave, kot je govoril, je nesporno verjel, ustroj narave je bil vedno njegov največji ali vsaj najtrajnejši navdih. Večina romantičnih umetnikov je naravo predstavljala kot umetniško delo samo po sebi; to vizijo je delil tudi McQueen in jo spodbujal v svojih kolekcijah z resničnimi formami in materiali, vzetimi iz sveta narave. Za naglavno pokrivalo, sestavljeno iz metuljev v kolekciji La Dame Bleue iz leta 2008, je vzel peresa puranov, ki so jih njegovi pomočniki ročno pobarvali in spremenili v metuljeva krila.

Vpliv narave na njegovo modo je najbolj opazen v kolekciji Plato’s Atlantis iz leta 2010, zadnji dokončani kolekciji pred McQueenovo smrtjo februarja 2010. Navdih zanjo je našel v Darwinovi tezi o evoluciji, ki pa jo je spremenil v njeno nasprotje, v degradacijo in propad človeške vrste. Poigral se je z mislijo, kaj se zgodi, če se ledene gore stopijo, svet zalije voda in kopno izgine. »Človeštvo bi se vrnilo tja, od koder je prišlo,« je bila osnova te apokaliptične kolekcije, ki so jo sestavljala oblačila z digitalnimi potiski morskih bitij in znameniti čevlji armadillo.

Posebno draž je našel v razmerju med napadalcem in njegovo žrtvijo, kar je bilo najbolj opaziti pri modnih dodatkih, kot so čevlji, nakit in klobuki. Nekoč je rekel: »Všeč so mi dodatki zaradi njihove sadomazohistične narave.« Čevlji armadillo so bili najpopolnejši primerek takšnega sadomazohističnega dodatka. Če pustimi ob strani dejstvo, da jih je bilo nečloveško težko obuti, kaj šele nositi, naj bi vizualno spominjali na staro moško pošast, sicer pa je armadillo pasavec, ki je temu čudaškemu obuvalu dal ime zaradi svojega z luskami pokritega trupa, ki spominja na oklep.