Alvaro Siza Viera

Portugalski arhitekt Alvaro Siza Viera, rojen leta 1933 v kraju Matosinhos blizu Porta, slovi kot arhitekt svetovnega formata, ki najraje ustvarja v tišini in brez velikega pompa, medtem ko lebdi nekje med celino in morjem na zahodnem robu Atlantika.

Njegov mir je konec avgusta zmotil britanski kolega David Chipperfield, predsednik žirije letošnjega beneškega arhitekturnega bienala, ki je svojeglavega Portugalca predlagal za prejemnika zlatega leva za življenjsko delo.

Alvaro Siza je arhitekt, ki živi v svojem svetu, v lastni arhitekturni galaksiji.

O njem gre glas, da je čist, neomadeževan in neustrašen, da sledi predvsem svoji arhitekturni viziji in modrosti, ki jo je razvil tam daleč ob oceanu. Za njegove hiše so značilne ostra geometrija, jasne forme, širina in bela barva.

Kot takšna je njegova arhitektura paradoksna; na eni strani zelo tradicionalna, na drugi sodobna in izrazito minimalistična.

Njegove hiše so velikanske, pa vendar je zanje značilna svežina in mediteransko atlantska lahkotnost. Njegove hiše se rade držijo zemlje in dajejo vtis obvladljivosti – to je lastnost, ki je človeku v našem tehnološko prenapolnjenem svetu tako težko dosegljiva.

So kot velike morske živali, ki so se zavlekle na kakšno obalo, se skrile med skale ter tam v miru in tišini obalne formavive premlevajo svoje morske zgodbe.

Že v šoli je rad risal. Spomni se, da so kot otroci v prvem razredu dobili precej kompleksno risarsko nalogo: morali so narisati zaprto in odprto škatlo.

Otrokom ni težko risati, težje pa je veselje do risanja ohraniti v zrela leta: »Večina ljudi izgubi tisto nujno spontanost, ki jo imajo kot otroci.«

Zasluge, da se njemu to ni zgodilo, ima predvsem neporočeni stric, ki ga je spodbujal, naj riše, riše in še riše. Vsak dan po večerji je predenj postavil papir in svinčnik ter čakal, kaj bo nastalo. Stric pa ni znal risati; namučil se je že, če je poskušal narisati konja.

Za arhitekturo se je začel zanimati leta 1943, ko je oče družino peljal v Barcelono. Tam je prvič videl Gaudijevo Sagrado Familio in Caso Milo.

Obe arhitekturni skulpturi sta bili zelo impresivni, očaralo ga je dejstvo, da ima hiša lahko vse običajne atribute, katere mora imeti, kot so okna, vrata, ključavnice ..., pa vendar je lahko tako drugačna; vse je odvisno od tega, kako posamezne elemente, ki običajno določajo hišo, sestavimo skupaj.

To je bilo zanj veliko spoznanje; dojel je, kakšno moč ima arhitektura in koliko lahko naredi človek, ki pozna in obvlada to sijajno veščino.

Dobra arhitektura je stvar premisleka; pritisk, da mora biti vse zgrajeno čez noč, vidi kot največjo coklo sodobne arhitekture.

»Ljudje mislijo, da bodo hitro naredili projekt, ker jim to omogoča računalnik. Ampak računalnik ne more razmišljati namesto nas. Čas, ki ga potrebujemo za premislek, je isti, tu se ni nič spremenilo,« pravi.

Redko gradi zunaj Evrope. Kot pravi sam, ga ni mogoče spraviti na letalo, saj težko več kot uro zdrži brez tako ljubega mu cigaretnega dima.

Najraje je v rojstnem Portu, kjer ga je najlaže najti v kakšni lokalni kavarni s skicirko in zavojčkom cigaret na mizi.

Njegova arhitektura je otipljiva in ima značilen odtis zidarjeve roke. To je tisto najbolj nenavadno, kar loči njegovo arhitekturo od prevladujoče stekleno-betonske moderne gradnje, odtis človeka. Arhitektura je namreč lahko tudi zdravilna.

Vendar je njegovo zavračanje globalnosti v arhitekturi zgolj navidezno. V resnici gre za Sizovo temeljno prepričanje, da ima arhitektura jasno in odločilno kulturno vlogo v domačem okolju, ki jo tudi definira.

Arhitektura je stroka, ki je nenehno v dilemi, ali naj se ozira k sladkim in znanim oblikam iz preteklosti ali naj gre naprej ter sledi resnicam, ki jih priznava sodobnost.

Siza poskuša slediti svoji poti, ki ni odvisna od starih preverjenih vzorcev in se prav tako ne uklanja novi globalni ekonomiji ter moderni, včasih brezdušni estetiki. Stavi na svoje razumevanje družbe in izkušnje, ki si jih je nabral z leti.

Družba je zelo krhka struktura, ki se nenehno spreminja, obenem pa v njej obstajajo trdni vzorci in arhetipi, ki so večni. Naloga arhitektov je, da pletejo niti, ki nas držijo skupaj, in med te niti spadajo tudi hiše, v katerih bivamo.

Svet je na portugalsko arhitekturo postal pozoren v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta se Portugalska in Španija izvili iz kulturne izolacije, v katero ju je pahnila diktatura Salazarja in Franca.

Takrat se je Alvaro Siza pojavil kot mladi portugalski arhitekt, ki je vtis na evropski arhitekturni sceni pustil predvsem z zasnovo poceni stanovanjskega kompleksa v Berlinu in nakupovalnega središča v nizozemskem Den Haagu.

Leta 1987 je španski arhitekt José Rafael Moneo, tedaj dekan oddelka za oblikovanje na visoki šoli v Harvardu, organiziral prvo predstavitev Sizovega dela v Združenih državah, ki je zbudila toliko pozornosti, da je Siza samo pet let kasneje prejel najprestižnejše arhitekturno priznanje, Pritzkerjevo nagrado.

Siza je prepričan, da mora arhitekt razumeti in spoštovati tradicijo svoje države, obenem pa nobena arhitektura nima vrednosti, če ne izhaja iz sedanjosti.

Velik vpliv nanj je imel portugalski modernistični arhitekt Fernando Távora, ki ga je prepričal o pomenu tradicije in njenem preoblikovanju v modernejše oblike, ki jih zahteva današnji čas.

Vsakega človeka, ki rad opravlja svoje delo, skrbi, ali je dobro naredil. Tudi Siza se ni mogel izogniti temu večnemu dvomu. Vedno ga je najbolj skrbelo, ali ni preveč konservativen, tradicionalen, ali so njegove hiše dovolj sodobne za naš čas ali ni v njih morda »zapisane« preveč tišine.

Med njegova prva dela spada bazenski kompleks Leca da Palmeira, ki ga je zgradil leta 1960 za majhno ribiško mestece in poletno letovišče severno od Porta.

Gre za sicer obsežno gradnjo na skalah ob robu Atlantika, ki pa je tako zvito skrita pod obstoječim betonskim valobranom, da bazenov z glavne mestne promenade skoraj ni videti. Bazeni so ujeti med skale, na katere se tiho in skoraj nevidno naslanjajo z betonskimi ogradami, da je videti, kot bi bilo vse skupaj tu že stoletja.

Lepota Sizovega opusa je v enostavnosti in tihosti njegovega arhitekturnega koraka. Njegova cerkev v kraju Marco de Canavezes v bližini Porta predstavlja eno najčistejših cerkvenih pročelij, kar jih je bilo kdaj ustvarjenih, pa vendar veličina njenega duhovnega izraza zato ni nič manjša.

Sizova filozofija je v tolikokrat preizkušanem stavku manj je več – s poudarkom, da ga je Siza razumel drugače kot večina sicer zapriseženih minimalistov. Njegov minimalizem prežema polnost, ki izhaja iz zvestobe tradiciji in oceanu.

Ljubi čisto geometrijo, rad ima oblike, z njimi se poigrava kot luna z valovanjem morja. Posebej je pozoren na geografijo, na govorico površja, prilagajanje obstoječi lokaciji je zanj ključno.

Med projekti, ki jih je delal v tujini, mu je morda najljubši muzej brazilskih ekspresionistov v Porto Alegreju v Braziliji. Tu se je počutil skoraj kot doma na Portugalskem, le ozračje je bilo bolj tropsko in ležerno.

Petnadstropno poslopje s pogledom na morje izstopa že zaradi višine, saj je Siza svoje hiše vedno gradil največ do višine dreves, v tem primeru pa je moral že zaradi funkcije stavbe in izpostavljene lokacije nad morjem stopiti korak ali dva iz svojih običajnih okvirjev.

Muzej bi lahko primerjali z eno najbolj kultnih arhitektur, Guggenheimovim muzejem sodobne umetnosti v New Yorku, ki ga je načrtoval Frank Lloyd Wright.

Med njegove najbolj prepoznavne projekte sodijo še Šola za arhitekturo in Muzej moderne umetnosti v Portu, olimpijska vas v Barceloni, Muzej sodobne umetnosti Galicije in Fakulteta znanosti v Santiagu de Compostela.

Tu pa so še čajna hiša in restavracija Boa Nova, stanovanjski kompleks Malagueira, šola v Setúbalu, knjižnica univerze Aveiro, cerkev Marco de Canavezes, portugalski paviljon za Expo '98 (skupaj s portugalskim kolegom Soutom de Mouro) in Expo 2000, stanovanjski in poslovni kompleks Terraços de Bragança v Lizboni, obnova pogorišča Chiado v Lizboni, več individualnih stanovanjskih hiš itd.

Skupaj s kolegom de Mourom, ki je lani prejel Pritzkerjevo nagrado, sta oblikovala tudi portugalski paviljon za letošnji arhitekturni bienale v Benetkah,