Tiskane izdaje
Vse poti vodijo v katastrofo, je dognal tudi neuničljivi francoski modni kreator Karl Lagerfeld, ki je sredi poletja v Parizu predstavil svojo novo kolekcijo za Chanelovo jesen in zimo 2013/2014, in tudi tokrat se je, kot je zanj že običajno, posebno potrudil pri scenografiji.
Posebno potrudil morda zveni nedostojno, Karlova modna pista za novo sezono je namreč prizorišče zločina, krvavi poligon, ki ga zaznamuje aktualno globalno dogajanje – beri revolucija v Egiptu, vojaško posredovanje v Libiji ali krvava državljanska vojna v Siriji ..., z eno besedo, ruševine.
Karl jih je izkoristil za svoje potrebe, pri čemer nima smisla polemizirati, da sam živi sredi nepopisnega razkošja in udobja ter da je globalna utvara njegov vsakdanji kruh že pol stoletja. Veliko mest je v tem času videl pasti in veliko jih je spet zraslo iz pepela. V novo življenje je treba verjeti, tudi če na svet gledaš skozi črna sončna očala, še vedno so sončna.
Slovi kot največji garač v modni industriji, tudi star je že dovolj, da bi si zaslužil pokoj, vendar ne odneha, nasprotno, še vedno je ves v ognju, skorajda dobesedno. Sredi poletja je porušil in požgal še eno mesto, poleg pa zgradil novega, modernega, z nebotičniki in vso digitalno mašinerijo, ki spada zraven.
Čeprav je po izobrazbi umetnostni zgodovinar, ljubitelj starin in poznavalec starega francoskega pohištva iz obdobij barok in rokoko, se zgodovine ne oklepa. Da je staro treba nadomestiti z novim, je govoril že najbolje prodajani pop umetnik moderne dobe pokojni Andy Warhol, ki je v svoji biografiji z naslovom Filozofija Andyja Warhola zapisal, da je treba staro porušiti in nadomestiti z novim, ker bodo le tako ljudje spet imeli delo. »Moje idealno mesto bi bilo popolnoma novo.
Nobenih starin. Stare stavbe so nenaravni prostori. Jaz bi vsakih 14 let zgradil nove stavbe,« je bil radikalen Warhol. Lagerfeld se sprememb ne bi lotil tako korenito, starine ima še vedno rad, vendar niti ruševine niso čisto nekoristne in prav dobro lahko služijo kot prizorišče kakšne modne revije.
Karl Lagerfeld je svojo kolekcijo za jesen in zimo 2013/2014 namreč postavil na oder nekega razrušenega mesta, med goli beton, kotaleče se kamenje, razlomljene lesene tramove in kovinske žice, ki štrlijo iz ostankov tistega, kar je bilo nekoč stavba. Pogled je nekoliko izgubljen, žalosten in turoben, vendar apokalipsa ne traja dolgo, na drugi strani se že kaže svetlo futuristično mesto z morjem nebotičnikov, ki se dvigajo visoko nad oblake. Spomin na staro je le še bleda senca nekje v daljavi, medtem ko si nova generacija že pripravlja kovčke za potovanje v svoja nova srebrna bivališča. Pravijo, da Karl ni sentimentalen, ker delo, ki ga opravlja, zahteva »novosti«, vsake toliko »zažge« svoje imetje, se znebi umetniških del, objektov, prostorov in ljudi, ki so ga nekoč navdihovali in jih je imel rad.
Lagerfeldova nova jesensko-zimska kolekcija je avantgardna in seveda recesijska. Je zelo praktična in kot nalašč za potovanje in premikanje, cilj in destinacija nista pomembna, šteje le letni čas. Kolekcijo definirajo hladne barve (predvsem sta tu modra in zelena), ki skupaj s črno, sivo in ščepcem bele oblikujejo novo Lagerfeldovo Amazonko, pripravljeno na vse izzive, ki jih zahteva gradnja zahtevnega novega sveta.
Z dolžino krila je velikodušen, na voljo je vse, kar hočete, kratko in dolgo, minimalistično urbano ter kavbojsko široko in vihravo. Vtis uporabnosti še krepijo oprijete legice, ki jih nosijo dekleta s krajšimi krili, in škorenjci iz semiša v enaki barvi ter z »normalno« višino pete. Nekatera dekleta nosijo kvadratasta pokrivala, ki spominjajo na porezane kavbojske klobuke, druge na glavi nimajo ničesar, samo lase, počesane v ravno strešico in zvezane v konjski rep (takšnega ali vsaj podobnega nosi tudi sam Lagerfeld), da jih plapolajoči lasje ne bi ovirali pri delu na »gradbišču«.
Skupna točka, ki povezuje kolekcijo, je predvsem pas, širok črn pas, bolj ali manj spuščen, odvisno od tipa oblačila, ki ne stiska telesa kot običajno počnejo korzeti, temveč ga le prizanesljivo in nežno ovija. Široki črni pasovi s srebrnimi zaponkami se nosijo tako z dolgimi večernimi oblekami kot z minimalistično delovno »uniformo« za vsak dan.
Kolekcija ni elitistična, nasprotno, bliže je estetiki arabske pomladi, razrušenih mest in požgane zemlje kakor sijajni futuristični arhitekturi tretjega tisočletja. Lahko bi celo rekli, da je Karl Lagerfel za trenutek stopil v čevlje ameriške modne kreatorke Betsey Johnson, kraljice ulične mode. Chanelovi kroji in značilne melirane tkanine so kot vedno prisotni in neokrnjeni, vendar se vsako sezono zdi, da je vse drugače. Karl Lagerfeld je uganka, nenavadno je, kako mu, bolj kot drugim, uspe zaznati duha časa in kako je iz vsakega vesoljnega potopa ali konca sveta sposoben ustvariti nov čarobni napoj.
Da lepo oblačenje ni ekskluzivna pravica bogatih, je na glas povedal lani, ko je pariške visoke kroge navdušil z izjemno kolekcijo v duhu razvpitega indijskega šika. »Zveni grozno, vendar je Indija dežela, kjer se celo revni znajo obleči,« je rekel. Razkošje je način življenja, ki tudi če je lažno in poceni, deluje. Pomembno je, da je barvito in se svetlika. V teh koordinatah je oblikoval tudi svojo zadnjo apokaliptično kolekcijo, ki se navdihuje v vsakdanji resničnosti, ki ni samo indijska, temveč globalna.
