Tiskane izdaje
Čeprav so otroke kot obetavno tržno nišo odkrili že konec 19. stoletja, ko so industrializacija in z njo velike količine blaga prinesle potrošništvo, se je svet visoke mode v ta posel zavihtel šele v dodobra razcvetenem povojnem Parizu. Princesa monaška je bila tista, ki je 7. novembra 1967 na 26-28 Avenue Montaigne v bližini modne hiše Dior prerezala satenast trak in odprla njihov prvi butik otroških oblačilc Baby Dior.
S tem in tako zvezdniško je tedanji kreativni direktor Marc Bohan odprl vrata v še neodkriti delček velikih tržnih razsežnosti, ki ga danes dodobra izkoriščajo tudi druga velika modna imena.
Za okroglega pol stoletja, kolikor letos slavi Diorjev otročiček, so se znova obrnili k monaški kneževini in za manekena oglasne kampanje povabili pravnuka slovite lepotice Grace Kelly, Sasha (Alexandre) in Indio Casiraghi, ter ju fotografirali v oblačilih iz njihove nove jesensko-zimske kolekcije.
A ta je predstavljena tudi v gibljivih slikah na različnih kotičkih po Parizu, kamor se je aktualna kreativna direktorica Diorjeve linije otroških oblačil Cordélia de Castellane obrnila po ustvarjalni navdih. Velikemu modnemu mojstru se je želela pokloniti tako, da je poiskala njemu ljube dele mesta, kamor je rad zahajal kot otrok. »Gospod Dior je imel zelo lepo otroštvo, zato pri svojih kolekcijah za otroke vselej začenjam z zgodbo o nečem, kar je imel rad.« To je za tokratno jesen in zimo prispevalo k modnim potezam, ki so jih navdahnili Diorjevi umetniški prijatelji, kot je bil Jean Cocteau, pa Versailles, St Germain, Parc de Bagatelle, območje okoli Avenue Montaigne in Moulin Rouge, Diorjeva ljubezen do vrtov, glasbe in potovanj pa tudi njegova boemska in duhovna plat. Med njegovimi dolgoletnimi prijateljicami je bila namreč tudi vedeževalka, ki jo je spoznal na enem od vaških praznikov. Ta mu je povedala, da ga bo ženska popeljala do bogastva. In ga tudi je, je za britanski The Telegraph poudarila De Castellane. Jubilejno kolekcijo, v kateri so od plaščkov, kakršne sta nosila Kennedyjeva otroka, in oprijetih volnenih suknjičev do najrazličnejših oblek za deklice, je poimenovala Ma Petite Paris (Moj mali Pariz), ob tem pa je pojasnila, da ko jo je novembra 2015 začela snovati, so mesto prizadeli teroristični napadi. Zato se je želela pokloniti predvojnemu Parizu, tistemu, v katerem je živel Christian Dior z materjo in se ga je spominjal kot najlepše obdobje v življenju.
New look tudi za punčke
A v snovanju oblačil za otroke je užival že sam Dior, saj je menda pri rosnih sedmih letih prijateljem izdelal kostume, ki so jih nosili na poletnem vaškem prazniku v njegovem rodnem kraju Granvillu, navdušenje nad svetom pomanjšanih oblačil pa ga ni minilo niti pozneje, ko je oblačila izdeloval že za materine prijateljice. Za božič leta 1949 je deklicam, katerim je bil boter, poklonil oblačila v svojem slovitem slogu novega videza (new look), da bi vanje lahko oblekle svoje punčke, priložnostna oblačila pa je snoval tudi za otroke modno ozaveščenih strank in prijateljev. Toda tisti, za posel prelomnejši korak je storil šele njegov naslednik Marc Bohan, ki je mesto kreativnega direktorja hiše prevzel po odhodu svojega predhodnika Yvesa Saint Laurenta v začetku 60. let in tam ostal do konca 80. let.
Prvi model za Baby Dior je postala kar Bohanova hči Marie-Anne, med prvimi strankami pa je bila tudi hollywoodska zvezdnica Elizabeth Taylor, ki je obleke, kakršne si je naročila zase, v pomanjšani različici že prej naročala za svojo hčer Lizo. Ena najbolj znanih fotografij dveh Liz je nastala na enem od dogodkov v Londonu leta 1961, kjer sta se pojavili v nadvse podobni opravi iz vijoličastega tvida, sešiti v modni hiši Dior. Vse te povezave s slavnimi in bogatimi so tako tudi Diorjevo konfekcijsko linijo otroških oblačil popeljale do hipnega uspeha, Bohan pa je svoj ustvarjalni zanos lahko razširjal še na dve kolekciji oblačil za otroke na leto; v njih so bili tako princesaste obleke z naborki kot pajaci iz flanele pa mini kravate, srajčne pižame in čeveljci z izvezenimi inicialkami CD ... Poudarjal je, da ko oblikovalec naredi nekaj za otroke, mora biti modno, ne sme pa biti za pomanjšane odrasle.
Pod tem geslom ustvarja in snuje oblačila za otroke tudi Bohanova naslednica Cordélia de Castellane, od leta 2012 kreativna direktorica Baby Dior in mama štirih otrok. »Vselej se želim potopiti v otroške misli. Moj cilj ni, da so otroci videti popolni. Želim, da se zabavajo, da so živahni, polni radosti in razpoloženi,« poudarja. A četudi besede še tako zavijajo v celofan, so oblačila z njenim podpisom v skladu s prestižnim modnim imenom sestavni del sveta pomanjšanih (bogatih) odraslih; predvidene kombinacije so popolne in usklajene, za vzdrževanje je zaradi prefinjenih materialov, od kašmirja do svile, predpisano bolj ali manj ročno pranje, cene se pri nekaj sto evrih šele začenjajo ... Imenu primerno je tako nepogrešljiva še imenitnejša kolekcija z oznako haute couture; Cordélia de Castellane dvakrat na leto oblikuje 15 kosov, za katere uporabijo najboljše tkanine in zaposlene, ki so najbolj vešči obrti, tudi iz njihovih ateljejev za vezenine. »Ko sem začela, me je presenetila zamisel visoke mode za otroke. Rekla sem si, da jo bom naredila, vendar sem bila pri tem neobremenjena. Bilo je, kot bi ustvarjali sanje. Teh oblek si ne more privoščiti vsakdo, toda z njihovim snovanjem želim navdušiti ljudi,« pravi oblikovalka, ki se je rodila v Parizu, šolala pa v Švici.
Zveze z modnim svetom
Vstop v modni svet ji je tlakovalo že poreklo. Je prapranečakinja znanega francoskega arhitekta Emilia Terryja, ki je med drugim opremljal tudi za monaškega kneza Rainerja III., njena mama Atalanta je bila notranja oblikovalka, Cordélijina sestrična Victoire de Castellane je tako rekoč njena sodelavka – oblikovalka nakita pri Diroju. Cordélia je bila že pri 14. letih na počitniški praksi celo pri Chanelu, kjer je njen stric Gilles Dufour delal kot desna roka Karla Lagerfelda.
Poleg tega se je Castellanova v modni svet tudi primožila. Njen bivši mož in oče njunih dveh sinov je slavni modni oblikovalec Hubert Lanvin, z drugim možem, bankirjem Igorjem de Limurjem, s katerim se je poročila leta 2008, pa ju druži modno ime Emanuel Ungaro. Limurjeva mama Catherine je več desetletij načelovala visoki modi pri tej modni hiši, Cordélia pa je tam začela delati pri šestnajstih letih, najprej kot manekenka, potem kot izvršna piarovka. Tistih sedem let opisuje za eno najlepših obdobij v življenju, ki jo je izoblikovalo v tisto, kar je danes. Tam se je naučila predvsem kombiniranja vzorcev in barv, Ungarov naslednik Giambattista Valli pa je nanjo vplival z razposajenostjo in rockovsko romantiko.
Vselej si je želela ustvariti svojo znamko otroških oblačil, prefinjenih, a hkrati cenovno dostopnih, in pred desetletjem si je željo tudi uresničila. Posel je začela od doma, potem pa so se trgovine otroških oblačil CdeC začele širiti tudi po svetu. Glavni butik je bil na Rue du Bac v 7. pariškem okrožju, trije so bili v Londonu, kupce so vabili med drugim tudi v Madridu, Ženevi, Bruslju, Lyonu, Bordeauxu, Atenah in Zürichu, njena oblačila so prodajali na oddelkih velikih trgovin od Dubaja do Tokia.
De Castellanova je tudi velika ljubiteljica umetnosti, za katero se je navdušila, ko je s starši obiskovala muzeje in beneški bienale, njen čut za oblikovanje in umetnost, ki ga razkazujejo tudi njena domovanja, pa so obrusili tudi izleti na pariške bolšjake. Opisuje se za zbiralko, zato si, kamorkoli gre, izbere kakšen nenavaden kos. A tudi nekateri kosi z njenim podpisom utegnejo končati kot zbirateljski; cena je primerna, njihov rok praktične uporabe je (zaradi hitre rasti otrok) kratek, običajno pa kakšno takšno reč podeduje tudi naslednja generacija. •
