Kritiki ga uvršajo v areno neopop ali postpop umetnikov. Koons se izogiba filozofskim razmišljanjem tipa, ''kaj za vraga je umetnik hotel s tem povedati''. Meni, da žongliranje z ironijo v umetnosti povzroča preveč kritičnega premišljevanja. Zavrača skrite pomene v svoji umetnosti. Pravi, da je pomen mogoče razbrati na prvi pogled; njegovi napihnjenci namreč ničesar ne skrivajo v sebi. Uspelo mu je, da je napihnjeni kič povzdignil v višave umetnosti in ga prav tako visoko, najbolje v sodobni umetnosti, tudi prodaja.
Več v Kultu