Belgijski dizajn

Za pohištvo, ki ga ustvarjata, je značilen popoln minimalizem, minimalizem tiste vrste, ki je nenavaden celo za sodobno pojmovanje pohištva, ki že po definiciji izhaja iz maksime »manj je več«. V biroju Muller Van Severen, ki ga sestavljata arhitekt Hannes Van Severen in njegova življenjska sopotnica, fotografinja in oblikovalka Fien Muller, gre manj v neverjetne globine. Oblikovalca svoj mini pogled označujeta kot kreativni humor, iskanje najboljšega presečišča med funkcijo in obliko. Osnovni material, ki ga uporabljata, so tanke žice, iz katerih naredita konstrukcijo; nanjo položita tanek kos blaga ali usnja oziroma plastične police v pastelnih barvah. Zanimivo je, da minimalistične okvirje, ki jih ustvarjata, gledata skozi maksimalistična očala, saj je njuno pohištvo multifunkcionalno. V enem kosu namreč združita različne funkcije, to je dve, tri ali celo štiri možnosti uporabe. Tipičen kos biroja Muller Van Severen je naslanjač, mizica in knjižna omara v enem, za dobro vago pa na vrh nenavadne konstrukcije pripneta še namizno svetilko.

Svetilka se je na njunih kosih pohištva pojavila po tem, ko sta se lotila prenove lastnega stanovanja, v katerem zdaj živita skupaj s hčerkama, in se hitro znašla pred celo vrsto težav. Ena od teh je bila, da v prostoru, kjer sta predvidela jedilnico, ni bilo pripravljenega električnega kabla ravno na mestu, kjer sta hotela postaviti jedilno mizo. Tako sta bila prisiljena sama narediti mizo, na katero sta montirala tudi luč. Ta pohištveni konstrukt je bil prvi iz kolekcije inovativnih kosov pohištva, ki sta jih naredila. Hitro sta dojela, da sta na pravi poti. Spontano in sproti so potem nastajali vsi nenavadni kosi, ki danes tvorijo njun pohištveni portfelj.

Fien je bila kot vizualna umetnica leta 2011 povabljena, da v neki galeriji v Antwerpnu postavi partnersko umetniško razstavo. K sodelovanju je povabila Hannesa in hitro sta videla, da lahko priložnost izkoristita za promocijo svojega pohištva. Tisto, kar se je začelo kot eksperiment zaradi postavitve umetniške razstave, se je končalo s kolekcijo kritikom zelo všečnega in inovativnega pohištva, ki je mešanica med umetniško skulpturo in uporabnim pohištvom. Navdušena sta bila, da ustvarjata umetnost za vsakdanjo rabo, pri čemer sta izhajala iz opremljanja lastnega bivalnega prostora. Menila sta, da bi njune bivalne rešitve utegnile koristiti še komu – in tako se je rodila blagovna znamka Muller van Severen.

Njun uspeh se zdi še toliko bolj enigmatičen, saj nobeden od njiju ni študiral oblikovanja pohištva. Srečala sta se na fakulteti Sint-Lucas v Gentu, kamor ju je pripeljala skupna strast do kiparstva. Skupnih projektov sta se lotila šele leta 2011, čeprav je, kot je dejala Fien, vedno obstajala želja, da bi delala skupaj, le pravi način sodelovanja sta iskala. Znamka Muller van Severen je tako rezultat njunih vzajemnih umetniško obrtniških prizadevanj. Fien je s svojim fotografskim očesom poskrbela za prave barvne kombinacije in kompozicije sestavnih delov, saj je ob minimalistični zasnovi pohištva barva tisti element, ki odločilno vpliva na končni rezultat. Hannes je s svojim absurdnim in duhovitim pristopom k oblikovanju skulpture poskrbel, da je kompozicija dobila status popolne inovacije.

Čeprav so njuni pohištveni kosi omejeni na bistveno, pa z dialogom, ki ga ustvarjajo posamezne funkcije, ustvarjajo zabavne zgodbe. Pohištvene kompozicije biroja Muller van Severen ponujajo številne izgovore za komuniciranje, takšen je še zlasti njun klasičen izdelek – zofa duet z dvema naslanjačema, ki sta obrnjena v različne smeri, vendar tako, da se glavi sedečih srečata. Forma takšnih duetov kar kliče k zaupnim pogovorom, čeprav se na prvi pogled zdi, da niti za enega ni dovolj prostora; je izrazito minimalistična, narejena zgolj iz kovinskega ogrodja in tekočega metra usnja, tako da izdelek spominja na talno visečo mrežo.

Hannesu in Fien je uspelo ustvariti nekaj povsem novega, kar priča o njuni sposobnosti, da drug pri drugem vidita in uporabita najboljše lastnosti. Proces njunega ustvarjanja se začne z idejo posameznika, potem pa jo skupaj razvijata naprej, dokler ne najdeta končne rešitve za izdelek. Idejo hitro preverita v delavnici, kjer na podlagi skic in z varilnim aparatom, ki je njuno osnovno delovno orodje, izdelata prototipe. Na začetku je bila njuna proizvodnja izrazito butična in sta vse kose lahko izdelala sama, kar jima je vzelo dosti časa in energije, zato je bil tudi razvoj novih kosov potisnjen na stran. Z uspehom pa je prišlo tudi večje povpraševanje, kar je pomenilo, da sta del naročil morala predati zunanjim sodelavcem. »Bilo je težko, vendar neizogibno,« je dejal Hannes.

Žičnate konstrukcije znamke Muller Van Severen nastajajo nekako intuitivno, kot ne bi šlo za pravo pohištvo. Dejstvo, da sta vizualna umetnika uporabniškega tipa, se jima zdi osvobajajoče, saj jima takšna omejitev pomaga, da se lažje osredotočita na delo in ne tavata v umetniški temi. Čeprav njuni objekti delujejo kot samostojne enote, pa se lahko zares realizirajo šele v dialogu s prostorom in z ljudmi, ki jih uporabljajo. Znamka Muller Van Severen vsekakor zahteva posebne dimenzije, tako prostorsko kot po dodani vrednosti, ki jo je čutiti zlasti v poetični naravi njunih izdelkov. Pravzaprav gre za neke vrste umetniško inštalacijo, ki nastaja v dialogu s prostorom in uporabnikom in je v nasprotju z običajnim pojmovanjem celo uporabna. •